Socialni in kulturni antropolog ter specialist za afrikanistiko Clemens Gütl je v Ljubljano prišel na povabilo Slovenskega etnografskega muzeja, v katerem je na temo prvih zvočnih posnetkov obnilskih jezikov predaval ob razstavi o sudanski misiji Ignacija Knobleharja. Ti posnetki so nastali leta 1911, hrani pa jih dunajski Fonogramski arhiv, ustanova, ki deluje pod okriljem Avstrijske akademije znanosti in je bila aprila 1899 ustanovljena kot prvi znanstveni zvočni arhiv na svetu. Njegovo vodilo je bilo spodbujanje raziskovanja in arhivskega ohranjanja vseh evropskih jezikov in dialektov kot tudi vseh jezikov tega sveta, da bi bolje omogočili raziskave primerjalnih jezikoslovcev.

A vrnimo se še nekoliko bolj v preteklost, da bi morda tudi nekoliko bolje razumeli veliko zanimanje za raziskovanje jezikov, ki je v Srednji Evropi in še posebej v njenih nemško govorečih območjih vladalo že vse od začetka 19. stoletja. Ključna besedna zveza v tem pogledu je indoevropska skupina jezikov oziroma narodov. Leta 1808 je Friedrich von Schlegel objavil delo Über die Sprache und Weisheit der Indier (O jeziku in modrosti Indijcev) in s svojim razmišljanjem o indijskem izvoru evropskih jezikov za jezikoslovje navdušil nemško meščanstvo.

Ob tem velja omeniti še vsaj dve imeni. Prvo je William Jones. Gre za Britanca, ki je med službovanjem v kolonialni upravi v Kalkuti, ko se je ukvarjal s staroindijskim jezikom oziroma s sanskrtom, ugotovil sorodnosti med tem jezikom ter staro grščino, latinščino in nemščino. Dodajmo še ime Christian Lasssen, ki je pripadalo indologu in tudi utemeljitelju znanstvenega ukvarjanja s starodavno indijsko kulturo na Nemškem, ki je sredi 19. stoletja v delu Indische Alterthumskunde (Indijska arheologija, 1847) kot temeljni in nepopravljivi anomaliji semitske osebnosti (vendar gre za čas oblikovanja političnega antisemitizma) določil filozofsko povprečnost in sebični verski fanatizem ter sklepal, da je „zgodovina pokazala, da semitom ne pripada harmonično uravnotežena duša, kar je posebna odlika indogermanov“.

Ta harmoničnost duše pa naj bi se izražala tudi v jeziku teh ljudstev, najodličneje pa v sanskrtu. Vse to je bilo zaledje ukvarjanja (oziroma del tega zaledja) s starimi jeziki kot tudi z jeziki eksotičnih ljudstev, za pomoč kateremu je bil konec 19. stoletja ustanovljen tudi dunajski Fonogramski arhiv.

Kako je prišlo do ustanovitve Fonogramskega arhiva in kateri so bili vsebinski poudarki, ki so vodili oblikovanje njegovih zbirk? So bili ti povezani z raziskovanjem avstrijskih dialektov in avstrijske ljudske glasbe?
Clemens Gütl: Fonogramski arhiv so aprila leta 1899 ustanovili kot raziskovalni inštitut avstrijske akademije znanosti. Pobudnik njegove ustanovitve je bil po stroki fizik, komisijo, ki ga je ustanovila, pa so sestavljali tako naravoslovni kot družboslovni znanstveniki. Ta interdisciplinarnost, ki je zaznamovala že samo ustanovitev arhiva, je ostala njegova značilnost do danes. Čeprav je vsebina arhiva, strogo gledano, predmet družboslovja, pa vendar potrebujemo tehnike, ki izboljšujejo tehnične zmogljivosti našega arhiva, ki je pred osmimi leti vključil tudi zbiranje videomateriala.

Glede na vsebinske poudarke arhiva je treba poudariti, da je bistveno pri našem arhivu to, da zbiramo gradivo, ki ga zberejo avstrijski raziskovalci. Vseeno je, ali to gradivo izvira z Grenlandije, iz Indije ali Slovenije, pomembno je le, da so ga zbrali avstrijski raziskovalci. Ti tudi niso nujno povezani z jezikoslovjem ali etnologijo, saj so z arhivom v preteklosti pogosto sodelovali tudi, na primer, meteorologi, ki so v Indiji raziskovali tamkajšnjo podnebje, ob tem pa so naredili še nekaj zvočnih posnetkov za Fonogramski arhiv. Arhiv je tako odraz avstrijske znanosti, čeprav je kasneje prišlo seveda tudi do sodelovanj s pozneje ustanovljenimi podobnimi arhivi v Berlinu, Parizu ... Seveda pa je razumljivo, da je med gradivom največ posnetkov, povezanih z govorico in glasbo avstrijskih dežel, saj so naši ljudje tukaj tudi največ raziskovali. (Ob tem omenimo tudi Slovenca Matija Murka, literarnega zgodovinarja in etnologa, ki je med drugim preučeval jugoslovansko ljudsko epiko, v arhivu pa so njegovi posnetki govorice v Bosni iz leta 1912, op. P. B.)

V Slovenskem etnografskem muzeju boste govorili o zelo specifičnem jeziku, imenovanem kenzi-dongolavi. Kakšen jezik je to? Verjetno nima nič skupnega z indoevropsko skupino jezikov, kateri pripada slovenski jezik.
Kenzi-dongolavi je klasificiran kot nilosaharski jezik, obstaja pa še nekaj drugih, bolj specifičnih klasifikacij. Nilosaharski jeziki segajo na Jugu do Ugande. Z evropskimi jeziki ti jeziki seveda nimajo nič skupnega. Če pa že govorimo o afriških jezikih, velja omeniti, da je na tej celini pet ali šest velikih jezikovnih družin, južno od Sahare pa je največja zagotovo skupina jezikov bantu. Te jezike govorijo vse od Kameruna na severu pa do južnega rta.

Danes bom govoril o prvih posnetkih jezika kenzi-dongolavi, ki jih je leta 1911 naredil ustanovitelj avstrijske znanstvene egiptologije in afrikanistike. To je bil Hermann Junker (1877-1962). Namen njegove misije je bil potovati v Sudan in tam še pred poplavljenem velikega ozemlja zaradi Asuanskega jezu, ki so ga ravno tedaj gradili, narediti zvočne posnetke in nasploh kar najbolj temeljito dokumentirati tamkajšnjo govorico. Zaradi gradnje Asuanskega jezu se je namreč preselilo več tisoč ljudi, Junker in drugi afrikanisti pa so se bali, da bo to povzročilo mešanja ljudstev in izginotje nekaterih jezikov. Pravzaprav so se najbolj bali, da bo govorico Nubijcev asimilirala arabščina.

Dejali ste, da je Junkerjeva ekspedicija naredila prve zvočne posnetke, da pa je bila specifična nubijska govorica znana že prej. So jo morda že prej tudi preučevali?
V resnici so že prej obstajale pisne transkripcije tega jezika. Vendar pa niso kaj dosti pomagale, če so raziskovalci želeli naslednjim generacijam sporočiti, kakšna je bila avtentična izgovorjava jezika. Tako so Junkerjevi raziskovalci pozimi leta 1911 v samo dveh mesecih naredili veliko zvočnih posnetkov, obenem pa so vzdolž Nila zbrali 210 besedil in jih tudi objavili. Na žalost pa so se med drugo svetovno vojno izgubili pisni protokoli, ki so dokumentirali kontekst nastanka zvočnih posnetkov. Ta kontekst so znanstveniki kasneje poskušali rekonstruirati s pomočjo sodobnih govorcev nubijščine.

Če govorimo o zaledju Junkerjeve misije, pa moramo omeniti še očeta avstrijske egiptologije Lea Reinischa, ki je že v sedemdesetih letih naredil študije jezikov v Afriki, ni pa se lotil nubijskih jezikov. Prav Reinisch je bil tisti, ki je motiviral Junkerja, da je ta na neki način nadaljeval njegovo delo na območju južno od Asuana.

S kakšno pisavo pa so Nubijci zapisovali svoj jezik?
Govorci stare nubijščine, ki je danes ni več, saj se je jezik sčasoma spreminjal, so več stoletij uporabljali svojo pisavo. To so pod vlivom katoliških misijonarjev v 19. stoletju zamenjali za latinico. Razmišljalo se je sicer, ali morda ne bi uvedli arabske pisave, kot je bilo to v primeru svahilija, vendar pa so se misijonarji nazadnje odločili za latinico. Bali so se namreč, da bi uporaba arabske pisave olajšala prozelitizem islama. Ključen pri uvedbi latinice je bil sicer misijonar Johann Ludwig Krapf. (J. L. Krapf (1810-1881) je bil nemški misijonar, ki je skupaj z Johannesom Rebmannom opravil nekaj pomembnih raziskovalnih ekspedicij v Vzhodni Afriki. op. P. B.)

Kdo pa so bili prvi Avstrijci oziroma prebivalci stare avstrijske monarhije, ki so se ukvarjali s preučevanjem afriške kulture?
Prvi tovrstni zapisi, ki seveda niso povsem znanstveni in jih je danes potrebno strogo kritično ovrednotiti, so delo katoliških misijonarjev; med njimi je bil seveda tudi Ignacij Knoblehar. Ti so v Afriki delovali že mnogo pred letom 1923, ko se na Dunaju začne uradna znanstvena zgodovina avstrijske afrikanistike. Prva preučevanja afriških kultur so poudarjala jezikoslovni vidik in šele kasneje so se začeli ukvarjati tudi z zgodovino afriških ljudstev, njihovo politiko, s kulturo v najširšem pomenu besede … Ko govorimo o Fonogramskem arhivu pa je pomembno še nekaj. V ospredje se postavlja fiziološki vidik jezika, način tvorjenja glasov v posameznih jezikih. Ta težnja, ugotoviti način tvorjenja jezika oziroma njegovih posameznih glasov in ohraniti spomin na zven jezika, je stara, kot je stara človeška civilizacija. Že stare kitajske legende govorijo o izdelovanju glinenega lonca, v katerega bi bilo mogoče spraviti glasove. Fonogramski arhiv je tak lonec.