Izraz glasbeni teater je ob delovanju Vinka Globokarja najprimernejši, kajti njegove kompozicije so naracije, ustvarjene z avtorjevo ambicijo, v glasbilih poustvariti foneme različnih človeških jezikov – najpogosteje je to francoščina – ali druge zvoke iz realnosti. Temu sledi tudi nova skladba Destinées machinales (Mehanične usode), ki je zazvenela v Cankarjevem domu in pod okriljem Festivala Ljubljana in ki potrjuje, da Globokar ostaja zvest raziskovalnemu duhu glasbene avantgarde, ki je glavni zagon doživljala v 60. in 70. in katere ključni izum je bila morda prav musique concrète (konkretna glasba), ki je tudi eden izmed temeljev Globokarjevega glasbenega diskurza.
Konkretizacija glasbeTeoretsko podlago konkretni glasbi oziroma glasbi, ki poleg človeškega vokala in instrumentalne glasbe vključuje tudi posnetke zvokov iz realnega sveta oziroma predvsem te, je že v 40. zagotovil francoski skladatelj Pierre Schaeffer. Schaffer je izhajal iz domneve, da je klasična glasba v osnovi popolna abstrakcija, ki jo skladatelj pozneje konkretizira oziroma jo preoblikuje v slišno in urejeno glasbo, konkretna glasba pa ubira obratno pot; izhaja iz popolne konkretnosti, iz stvarnosti in skladatelj jo pozneje abstrahira v kompozicijo. Med slavnimi skladatelji, ki so v svoje delo vključili načelo konkretne glasbe, so med drugim Olivier Messianen, Pierre Boulez Arthur Honegger in Karlheinz Stockhausen. Z zadnjim, ki je pri nas sicer malo poznan, je tesno povezan tudi Globokar. Globokarju, ki je najprej diplomiral kot pozavnist, je namreč pripadla čast premierno izvesti nekaj Stockhausnovih del, pa tudi dela svojih učiteljev Luciana Beria in Renéja Leibowitza.
Glasba Francije po letu 1950
Francija je v življenju Vinka Globokarja odigrala ključno vlogo. 7. julija 1934 se je namreč rodil v Andernyju v Franciji, kjer je preživel otroštvo in kamor se je leta 1955 vrnil na študij pozavne. To je bil čas izjemnega ustvarjalnega zagona v francoski klasični glasbi. Takrat je na primer Pierre Boulez razvijal načelo serialne glasbe oziroma je že proti koncu štiridesetih apliciral tehniko, imenovana popolna serialnost, o njegovi takratni glasbi pa je György Ligeti pisal, da spominja na kompulzivno nevrozo. Pozneje je Messianen v svoje kompozicije vključeval azijske zvoke in petje ptic, eden največjih korakov v sodobnejši klasični glasbi pa je bil izum spektralne glasbe (musique spectrale), ki vključuje raziskovanje samih osnov glasbe oziroma zvočnega spektra posameznega glasbila ali predmeta, na osnovi česar se nato oblikuje kompozicija. Izraženo drugače: protagonisti spektralne glasbe zanimajo fizikalno-akustične karakteristike zvena posameznih glasbil in predmetov.
Stroji za nevihte, Gozdni vrag, Kolo na blago …
Z zvenom in možnostjo artikulacij posameznih zvokov v glasbilih se je vedno ukvarjal tudi Globokar, čigar glasbeno ozadje sicer tvori džez, katerega težnjo k improvizaciji in nedoločenosti kompozicije je v svojem delu ohranil do danes. Tudi najnovejša skladba sledi temu etosu in ustvarja pravljični zvočni svet, ki meša človeško z mehanskim. Mehanski pol tvorijo glasbeni stroji, ki jih je 'izumljala' arhitektka in nedavno umrla žena Globokarjevega prijatelja Jean-Pierra Droueta Claudine Brahem. Prav soprog, ki je tolkalec in kateremu Globokar posveča skladbo, jo je uvedel v svet glasbe in njeni stroji z imeni Morje, Stroji za nevihte, Gozdni vrag, Valjasti bobni, Pavka kontrabas, Kolo na blago, Orgle za vzdihovanja in Vojni stroj v skladbi, ki jo je pri Globokarju naročil Bavarski radio, tudi prvič zaživijo. Skladba je sicer napisana za klarinet, pozavno, violončelo, tolkala in izvirne glasbene stroje.
Družbene težave, izražene v glasbi
Zaradi priložnosti je koncert zamišljen kot sprehod skozi kariero Vinka Globokarja. Uvod v koncert nas tudi uvede v celotno filozofijo Globokarjeve glasbe, ki želi prečiti strogo področje glasbenosti in želi v glasbi najti možnost za to, da se avtor izreka o različnih vprašanjih tega sveta. Tudi na strani inštituta za glasbene in zvočne raziskave v Centru Pompidou v Parizu, na katerem je Globokar deloval med letoma 1973 in 1979 – torej v času, iz katerega izvira tudi uvodna skladba Toucher (Dotakniti se) -, o Globokarju pišejo kot o skladatelju, ki z vedno novimi tehnikami skladanja dela slišne različne družbene težave.
Skladba Toucher za tolkalca izhaja iz drame Življenje Galilea Bertolda Brechta. Ker je Globokar besedilo prebiral v francoščini, ki temelji na 13 samoglasnikih, je pred izvajalca postavil zahtevo, da izbere sedem glasbil ali predmetov, ki zmorejo izvesti tem samoglasnikom podobne glasove. V nadaljevanju pa bomo prisluhnili še skladbam Ombre (Senca, 1989), Dos a dos (Hrbet ob hrbtu, 1988) in Voix instrumentalisée (Instrumentalizirani glas, 1973). Globokarjev opus do danes obsega več kot 60 izrazito raznorodnih del, od zborov, prek klasičnih orkestralnih del, eksperimentalnih kompozicij do del, klasificiranih kot glasbeno gledališče. O bogatosti Globokarjevega dela pa veliko pove tudi to, da tudi pariški inštitut o njem zapiše, da ga je težko slogovno umestiti.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje