63 ton železa so po volji britanskega kiparja Antonyja Gormleyja prepeljali v Vorarelberg v Avstriji. Postavili so stotnijo identičnih figur, ki kljub svojemu mnoštvu pravzaprav nadaljujejo tisto linijo Gormleyjeve umetnosti, ki bi jo lahko imenovali tudi romantično. Figure so postavljene daleč vsaka sebi, še vedno delujejo samotne kot figure kakšnega Casparja Davida Friedricha in ob njih postane Gormleyjeva oznaka lastne umetnosti kot "poskusa materializacije prostora onstran dozdevnosti, v kateri živimo", še bolj samoumevna. Gormleyja namreč figura sama na sebi ne zanima.
Njegova tema je vedno prostor in figure so le generični subjekti, ki konotirajo ta prostor. Zato tudi niso simbolične, ampak so indici neke realnosti, ki morda ni prepoznana kot realnost; ki je morda le potencialna. Potencialnost je pri Gormleyju pomembna tema. Ko govori o svojem zadnjem projektu, ki bo na ogled do pomladi 2012, Gormley tako izpostavi kot pomemben moment to, da kljub svoji številnosti, njegove figure delujejo majhne. "Zame je to okoljski projekt. Gre za vprašanje, kje je človekovo mesto v (univerzalni, op. P. B.) shemi vsega obstoječega. Če temu velikemu jedrskemu reaktorju v središču našega osončja preostane še šest milijard let, se lahko vprašamo, koliko časa bo homo erectus v svoji sedanji obliki sodeloval v evolucijskem procesu. Prav kmalu bi lahko bili izločeni iz te igre," pove Gormley ob projektu, ki je nastal po naročilu Kunsthausa v Bregenzu.
Bolje kopanje temeljev kot uničevanje gozdov
Antony Gormley vam ne bo znal natančno povedati, kje najti vseh sto njegovih figur. Razpostavljene so namreč na veliki površini, ki jo je prečesal skupaj z ženo, medtem pa spal v hlevih "nad kravami in sirom". Gormleyju je všeč tudi, da je njegov projekt enkrat za spremembo nekoliko drugače angažiral planinske enote avstrijske vojske. Prav vojakom so namreč naročili izkopavanje temeljev za figure in njihovo na videz za vojaka nekoristno in postransko delo je Gormley za Independent komentiral: "Običajno se ukvarjajo s tistimi bedastimi vojaškimi vajami, med katerimi popolnoma zdrave gozdove uničujejo s tanki - tokratno delo je bolj kreativno."