Oglas
Arheološka izkopavanja med letoma 1750 in 1790, ki so podobno kot izkopavanja v bližnjih Pompejih močno pripomogla k sproženju klasicistične manije v 19. stoletju, so ponovno odkrila antični Herculaneum; kot prikazuje tudi trenutno še aktualna razstava v neapeljskem Nacionalnem arheološkem muzeju, pa zadnja odkritja predstavljajo precej drugačen Herculaneum, kot smo si ga predstavljali od časov, ko so Winckelmann in njegovi somišljeniki opevali 'belo' antiko.
Trinožnik človeške velikostiEno izmed najpomembnejših odkritij zadnjih raziskav je na prvi pogled ne preveč atraktivni trinožnik. Odkrili so ga v Villi dei Papiri, ki jo je že leta 1750 odkril švicarski rudarski inženir Weber, in v tem primeru nikakor ne gre le za kos pohištva. Trinožnik je človeške velikosti in se slogovno nikakor ne ujema z luksuznimi predmeti, ki so jih sicer odkrili v vili. Bil pa je trinožnik pomemben starogrški sakralni objekt. Izvorno je predstavljal simbol Apolonovega kulta, veljalo pa je tudi, da na izjemno visokem trinožniku sedi Pitija, svečenica, ki je bdela nad Apolonovim orakljem v Delfih.
Na to, da gre tudi pri trinožniku iz Herculaneuma za religijski predmet, namigujejo tudi reliefi v vili. V zvezi z njimi je treba omeniti še en z najdenim trinožnikom povezan kult. To je bil frigijski Atisov kult, katerega sledi so našli tudi v Magni Graecii; s tem izrazom so grški kolonialisti poimenovali del Južne Italije in Sicilijo, kjer so se naseljevali okoli 8. stoletja pr. n. št. Atis, sin rečne nimfe Nane, je bil ljubimec velike matere Kibele, ki pa ji je bil nezvest; zato ga je boginja naredila za norega, v navalu blaznosti pa se je Atis kastriral. Omeniti je še treba, da je bilo razmerje pravzaprav incestuozno. Kibela se je namreč v popolnoma žensko bitje spremenila iz dvospolnika Agdistisa - pri 'operaciji' je posredoval Dioniz -, ki je bil Atisov oče.
Iskanje Kibelinega templja
In ravno fragmenti te zgodbe so upodobljeni na trinožniku, na katerem je mogoče zaslediti tudi putte, upodobljene kot spremstvo boga Dioniza. Tu nastopi ključno vprašanje, zakaj so se podobe teh bitij znašle v vili iz časa, ko Dionizov kult sicer ni bil pravno prepovedan, bil pa je tabu. Njegovi častilci so bili pojmovani kot neke vrste 'temni' fetišisti. Nekateri odkriti napisi namigujejo na to, da je bilo takšnih osebkov v Herculaenumu veliko, saj naj bi nekje stal celo Kibelin tempelj. Kraj templja ostaja neznan, arheologi pa domnevajo, da bi se morale njegove sledi skrivati okoli 20 metrov pod površjem.
Še eno spoznanje v zvezi s Herculaneumom je treba omeniti. Prav tako je povezano z Villo dei Papiri. Arheologi so namreč odkrili doslej neznane prostore te vile, prav tako pa tudi še dve doslej neznani vili, terme in ulico. Tako se je kar naenkrat izkazalo, da je bil antični Herculaneum, mesto, ki so ga po junaku Herkulu poimenovali grški kolonialisti, vsaj za tretjino večji, kot je veljalo okoli 200 let.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje