Čez kip se vije razpoka. Nekoliko cinično bi lahko pripomnili: seveda. Heinrich Heine v Walhalli je namreč res nekoliko protislovna zadeva. Zaradi judovskega rodu - bil je eden tistih sinov judovskih družin, ki so v 19. stoletju v upanju na boljše možnosti za uveljavitev v družbi prestopili v krščanstvo in je tik pred konverzijo zapisal: "Tudi sam nimam poguma, da bi nosil brado, žlobudral kot Judje, se postil ..." - in zaradi svojih političnih prepričanj je bil bolj obstranec kot pa častitljiv član nemške družbe in kulture. In s Heinejevim doprsnim kipom je v Walhallo vstopila oseba, ki je bila med prvimi, ki so postali kritiki nemškega nacionalizma med napoleonskimi vojnami in po njih.
Heine in razkrinkana romantika
Prav tako je bil Heine med prvimi, ki so 'razkrinkali' politične momente romantičnega gibanja. Po eni strani je Voss prav s sklicem na Heineja romantiko označil za kriptokatoliško zaroto, obenem pa je Heine v romantiki videl tudi odkrivanje panteizma kot osnove nove germanske revolucije. "Zbudili so bogove, ki so dolgo mirno spali in ki bodo zdaj vzbudili izredno strast za boj, ki je bila prisotna v germanski rasi, preden so jo umirile obljube križa," je pisal Heine, ko je z zlo slutnjo spremljal razmah nemškega nacionalizma, in dodal: "Stari kamniti bogovi bodo vstali iz izgubljenih ruševin in iz svojih oči bodo izdrgnili tisoč let star prah. Tor s svojim orjaškim kladivom bo skočil visoko in zdrobil gotske katedrale." Ne, na novo razrasli entuziazem nad nemško preteklostjo Heineju ni bil lasten.
Nemci, navdušeni nad samimi sabo
Zato tudi ni verjetno, da bi se navduševal nad projektom izgradnje templja slavnih Nemcev, za katerim je stal bavarski kralj Ludvik I. Pridobivanje podpore za ta projekt je bilo lahko prav zaradi že omenjenega novega navdušenja Nemcev nad samimi sabo in svojo preteklostjo. Tudi med nemškimi razumniki je predlog hitro naletel na pristanek in v 19. stoletju znani pisatelj in sin Wilhelma Grimma Heinrich Grimm je o Walhalli pisal: “Nemškemu ljudstvu, ki danes živi in upa in dela, ne bo nikoli odvzeto prepričanje, da se je njegovo zgodovinsko plemstvo opiralo na tisto, kar so naredili njegovi misleci. Po pravici slavimo naše vojaške zmage; vendar pa se samih sebe in naše povezanosti najbolj zavedamo v našem duhovnem delu. Kot je to nekoč veljalo za Grke. Nemški narod potrebuje mesto, kjer bodo v slikah in doprsnih kipih upodobljeni sloviti možje njegovega duhovnega dela. Anglija ima Westminstrsko opatijo, Francija Panteon.”
Nemčija, ki sega na Nizozemsko
Razprava o Walhalli se vedno znova dotakne tudi diskurza o nemškem imperializmu. Že pogled na seznam danes 130 častnih članov Walhalle namreč pokaže, koga vse so svoj čas pojmovali kot veliko nemško (!) zgodovinsko osebnost. Nizozemski slikarji od van Eycka do Memlinga, nizozemski admirali in misleci, kakršen je bil Grotius - vse to so bili ... Nemci, natančneje člani narodov, pripadnikov germanske jezikovne skupine. V Walhalli, ki jo trenutno tudi prenavljajo, je prostora le še za štiri doprsne kipe. In postavitev Heinejevega zagotovo je dvoumna. Zagotov gre za veliko nemško kulturno osebnost, vendar pa, kot že rečeno, tudi za osebnost, ki ji Nemčija ni kaj dosti dobro služila. Verjetno bo kar držala misel, ki jo je ob odkritju Heinejevega kipa izrekel Dieter Borchmeyer, predsednik bavarske akademije lepih umetnosti: "Heine ne potrebuje Walhalle, ampak Walhalla pa Heineja potrebuje." Morda je zato sama od sebe nastala razpoka v kipu, ki ga je sicer izdelal düsseldorfski kipar Bert Gerresheim.