Najbolj zaslužen za to je vsekakor James Murphy, ustanovitelj založniške hiše DFA iz New Jerseyja in hkrati pevec skupine LCD Soundsystem. Zagotovo lahko rečemo, da je skupini Hot Chip prav pod okriljem DFA uspel veliki met. Njihov prvenec Coming On Strong iz leta 2004, izdan za založbo Moshi Moshi, je bil namreč brez kakršnega koli vidnega in slišnega odmeva med poslušalci in kritiki. Dve leti pozneje izdan plošček The Warning za DFA pa je postavil Hot Chip v prvo ligo elektropopa in pokazal, kako se na dokaj izviren in enostaven način sklada popglasba, ki je še vedno lahko izzivalna in zanimiv. Omenjenemu albumu je sledil Made In The Dark, ki je le utrdil položaj skupine, ki je bila kot producentski kolektiv rada videna v projektih velikih svetovnih zvezd, kot je Kylie Minoque.
Letošnja četrta plošča One Life Stand dokazuje, da so Hot Chip zrasli v velike popzvezde. Ne mislim, da je bil to njihov cilj ali da je njihova glasba stremela h konkurenčnosti, toda resnica je, da sta Alexis Taylor in Joe Goddard trenutno najbolj vroča popskladatelja. Že v uvodni skladbi Thieves In The Night smo priča aranžerskemu obratu, ki spremlja skoraj celotno ploščo. Povedano drugače, ne glede na pestro zvokovno podlago iz ozadja, se Hot Chip oglašajo skrajno akustično z vokali, ki presegajo le ritem plesnih poskočnic. Zato se skladbe Hand Me Down Your Love, I Feel Better, Brothers poleg že omenjene Thieves In The Night slišijo, kot da bi jih teleportirali iz nekega drugega časa … za prihodnji čas!
Ocena: 4.