"Dvojina je posebnost slovenskega jezika in se še premalo uporablja. Ko s Slovenci uporabim dvojino, so malce začudeni, češ da sem preveč učena. Priseljenci pa – če že govorim v malo boljši slovenščini – imajo občutek, da se pretvarjam …" Tako svoj dvojezični vsakdan s kančkom humorja nazorno opisuje študentka prvega letnika slovenistike in primerjalne književnosti na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani Selma Skenderović.

Brezimni obraz in Plitvine sta naslova dveh kratkih zgodb, v katerih prepoznamo značilen neposreden in pogumen slog mlade pisateljice. Zgodbi sta prepričali žirijo Festivala mlade literature Urška v konkurenci skoraj stotih mladih avtorjev in avtoric, saj "z drzno pisavo samosvoje prepleta različne sloge in se pri tem suvereno loteva težkih tem, kot so brezdomstvo, sovražnost, tesnoba in potrošniška miselnost". Piše tudi o domu, tujstvu, odtujenosti, (ne)poštenosti, spregledanosti in drugih temah, ki jih okrog sebe opaža Koprčanka, hči Bošnjakov iz Črne gore, rojena na Kosovu. Danes 19-letna Selma piše od svojega devetega leta, ko se je z družino priselila v Koper. Resneje se je s pisanjem začela ukvarjati v srednji šoli, gimnaziji Koper. Že v prvem letniku je objavljala v šolskem glasilu Maestral. Julija 2020 je v sklopu Šinkovčevih dnevov poezije prejela tudi nagrado blisk 2020.

Razčistiva takoj na začetku. Imenujete se Selma, vendar niste iz BiH-a. Je to najpogostejši stereotip, s katerim se srečujete v Sloveniji?
Da, ime mi je Selma, vendar nisem iz Bosne. Prav zaradi imena me ljudje pogosto to sprašujejo.

Verjetno sledi vprašanje: od kod pa ste?
Ko rečem, da nisem iz Bosne, me navadno vprašajo, od kod sem. Potem pojasnim, da moji starši izhajajo iz severne Črne gore, nekaj časa pa smo živeli na Kosovu, v Peći, kjer sem se tudi rodila.

To so težka, malo neprijetna vprašanja. Mojce ali Polone nihče ne vpraša, od kod sta. To sprašujem zato, ker ste napisali kratko zgodbo z naslovom Brezimni obraz.
Po mojem mnenju je jasno, da sta Mojca ali Polona iz tukajšnjih krajev, ime Selma pa tu ni ravno pogosto, zato me vsi sprašujejo, od kod sem, zakaj se tako imenujem.

V Slovenijo ste prišli kot devetletna deklica, kako se spominjate tega obdobja?
Na začetku ni bilo preprosto, prišli smo sredi julija, septembra sem že morala iti v novo šolsko leto. V manj kot dveh mesecih sem se morala naučiti vsaj osnov slovenščine. Na začetku smo imeli dodatne ure slovenščine in tudi dodatne ure italijanščine glede na to, da je Koper na območju italijanske narodnostne manjšine.

Dva nova jezika hkrati?
Da, sem morala nadoknaditi, kar so moji sošolci obdelali do 4. razreda …

Pogosto ste hodili v knjižnico, veliko ste brali, po prihodu v Slovenijo ste pravzaprav začeli pisati … in to v slovenščini. Kako to?
V bistvu sem že pred prihodom vedela, da bom delala nekaj v povezavi s knjigami, potem ko smo prišli sem, se je vse zgodilo spontano ... in sem začela pisati v slovenščini.

Zdaj ste goreča zagovornica dvojine. Zakaj?
Dvojina je posebnost slovenskega jezika in se še premalo uporablja. Ko se pogovarjam s kom in uporabim dvojino, so malce začudeni, češ da sem preveč učena.

To so pripombe ljudi s priseljenskim ozadjem ali tistih brez njega?
To so bolj pripombe Slovencev (smeh). Ljudje s priseljenskim ozadjem imajo nekoliko drugačne pripombe: oni že – če govorim v malo boljši slovenščini – imajo občutek, da se pretvarjam. (smeh)

Težko je živeti hkrati v dveh ali celo treh jezikih, kaj ne?
Da. Mislim, da sem se celo na to navadila, težko je, ker doma govorimo v drugem jeziku, potem pa se ves čas, v šoli ali v drugem okolju, pogovarjaš v drugem jeziku. Slovenci tega mogoče ne vidijo tako … ampak … sama tako doživljam …

Tudi ko ste se odločali za študij slovenistike in primerjalne književnosti, ste se soočali s stereotipi zaradi jezika vaših staršev.
Preden sem se vpisala, so me znanci spraševali, kaj bom študirala. Ko sem odgovorila "slovenistiko", so mi dejali "še vedno se ti sliši L" ali pa "še vedno imaš naglas svojih staršev". Takšne opazke se mi ne zdijo prijetne, ker to zame v bistvu ni pomembno. Mislim, da vseeno zmorem.

Nenehno pravzaprav govoriva o nekem prepoznavanju "tujstva". Kako se s tem spopadate? V vašem primeru je to tudi vera.
Kot sva že rekli na začetku … to ime Selma … ljudje ne sklepajo samo, da sem iz Bosne, ampak tudi, da sem muslimanka. To, da sem muslimanka, je velik del moje identitete. In v bistvu mi je všeč, da takoj na zažetku to vedo in ni treba tega izpostavljati.

Kako ohranjate to identiteto? Kaj vas ljudje sprašujejo?
Če imajo vprašanja v povezavi z vero, potem jim pojasnim glede na to, da ne vedo ravno veliko. Po navadi vprašajo, zakaj ne jem svinjskega mesa. Potem jim samo lepo razložim.

Tudi niste pokrita muslimanka.
Ne, tukaj bi mi bilo še težje, če bi bila pokrita.

Zakaj vas privlačijo teme tujstva, doma, delno seveda zaradi priseljenskega ozadja, ampak pišete tudi o odtujenosti …
Pišeš o tem, o čemer največ veš, zato izbiram takšne teme, s katerimi lahko drugim povem oziroma dam neki zgled, ker se zavedam, da je tudi nekdo mlajši od mene in je mogoče v istem položaju pa nima nekega vzora za to. Se mi zdi, da je prav. Ko kdaj opazim kaj nepravičnega, napišem iz druge perspektive kaj o tej stvari, ali če opazim kaj pomembnega, a temu ljudje morda niso pripisovali dovolj pomembnosti. Takšne stvari se mi zdijo pomembne.

Nagrada urška 2020. Kako ste se sploh prijavili na Festival mlade literature, ki ga organizira Javni sklad Republike Slovenije za kulturne dejavnosti (JSKD)?
Prijavila sem se zadnji dan na pobudo svoje profesorice (z gimnazije Koper, op. a.) Ines Cergolj. Zadnji dan sem zbrala te zgodbe, jih malo popravila in potem poslala ... (smeh). Bila je lepa izkušnja … vredna … ker sem potem zmagala (smeh).

Ste pričakovali zmago ali vas je presenetila?
Upala sem, da bom zmagala, ampak ni bila ravno pričakovana zmaga glede na to, da nas je bilo veliko prijavljenih.

Kaj vse prinaša nagrada?
Mentorstvo – moja mentorica je Suzana Tratnik, vsako leto je sicer drug mentor – in gostovanje na Češkem na mednarodnem literarnem festivalu. Knjiga kratkih zgodb izide predvidoma oktobra.

Kako so se na nagrado odzvali vaši starši?
Mislim, da so bili nekoliko presenečeni, ker se ne dogaja vsak dan, da ravno nekdo, ki se ni rodil v Sloveniji, zmaga na slovenskem natečaju in potem še napiše knjigo v slovenščini. Tako da je zanimivo gledati odzive Neslovencev. (smeh)

Srečno s pisanjem še naprej!