Igor Samobor je govoril: "In zdaj si bom kakor divji mag dotaknjenih sprememb odpel 105 nestrpnih gumbov. Teh ovir na srajci. Blagi ovinek belega ramena bo ustavil hitro napredovanje ustnic in dlani. In tu v deželi želje nedosanjani daljavi telesa se bo bliskala skrivnost poti. To gnezdo dolgih slokih voljnih ptic, ki jih bom osvobodil kril in bluz in nogavic in potem… in potem ..." In potem … To je skoraj bilo nenapisano in tudi nepredvideno geslo podelitve Prešernovih nagrad. Vse do govora Mateje Rebolj. O tem pozneje.

In potem … se je predvsem čakalo, da se bo sploh 'pojavil' režiser. Da bo Marko Sosič, ki mu je bila zaupana režija letošnje Prešernove slovesnosti, ukazal, naj vendar popravijo videe, ki so najbolj spominjali na panelegični predvolilni spot ali še bolj na turistično promocijo Slovenije kot dežele Evropske unije (ne morem si pomagati, ampak tisti enigmatični modri kvadrat na sredi, ki se je pojavil ob rumenih cvetovih, je naredil svoje); da bo Sosič ukazal dodelati sceno ali pa vsaj nekoliko pospraviti, da ne bi bila plesalka, cirkusantsko obešena na kable, videti, kot da obešena z žerjava 'pluje' mimo gradbenega materiala (tako nekako so bile videti kulise iz bobnov); da bo po nekaj vajah ukazal nekoliko prej prekiniti recitatorski blok, ker če Samobor že dvakrat omeni praznik, ni treba, da je vse skupaj videti kot komemoracija. In predvsem je tudi Marjana Lipovšek na trenutke delovala (zvenela), kot da čaka na diktat režiserja; Severa Gjurin in Marko Vuksanovič, ki prihajata iz žanra, ki ne zahteva režiserja, zadnjega tudi nista pogrešala in tudi nista oklevala in čakala na … in potem.

In potem smo torej čakali na režiserja, da bi iz posameznih točk sploh naredil predstavo. Čakali ga nismo edino med 'udarom' plesalcev, ki so z brutalnostjo giba, tenkočutnim obvladovanjem ekscesivne poteze, ki ves čas grozi, da bo poškodovala ali celo uničila akterjevo telo, prikazali, za kaj v umetnosti pravzaprav gre. Gre za življenje tukaj in zdaj. In ne za čakanje na in potem … A to je bila vendar koreografija Rosane Hribar in režijsko sklenjena celota, ki ni mogla pogrešati Sosiča.

In potem … je nekoliko pozneje podelitev nagrad uvedel nagovor Mirana Zupaniča, predsednika nacionalnega sveta za kulturo in enega izmed lanskih dobitnikov nagrade Prešernovega sklada. To ni bil njegov namen, vendar pa je z govorom pojasnil, zakaj kot gledalci osrednje slovesnosti ob slovenskem kulturnem prazniku pravzaprav moramo čakati na in potem … Ker je to pač ključna sintagma slovenske kulture. Veliko, počasi, shizofreno razpeto med samopomilovalno otožnost in nekoliko vročično vehementnost se govori in napoveduje in potem se čaka na … in potem... Kot je poudaril Zupanič, se čaka na novi NUK, se čaka na državno zagotovitev dostojnejšega položaja ustvarjalcev, se čaka na davčne olajšave za vlaganje v kulturo, se čaka na večjo enakopravnost nevladnega sektorja, se čaka na rahljanje birokratskih struktur …

In potem je nastopil semantičen preobrat. Zupaničeva namreč ni bila le kritika države, mesta, sistema. Bila je tudi kritika umetnika, katerega "mesto je vedno na strani svobode". Zato pa tudi na strani kritike, samostojne izbire, nujne alternative, tistega, na umanjkanje česar je ciljal Slavoj Žižek, ko je v skoraj "maoistični" dikciji predlagal teroristični napad na Cankarjev dom, ko so v njem zbrani vsi kulturniki. No, včerajšnji večer bi iz svoje teroristične prognoze moral izvzeti tudi Žižek.

In potem sta namreč prišla nagrajenca. Subkulturnik med likovnimi umetniki in "alternativka v baletu in baletka v sodobnem plesu". Reboljeva, o kateri so pisali, da je baletne copatke zamenjala za bulerje, je s svojim govorom negirala Žižkov poziv k destrukciji. Negirala je tudi vse tisto, kar je (ne)sporočala predstava. Reboljeva in vsaj še tista dva, ki ju je izpostavila in ki sta spreminjala njeno življenje – mecenka sodobnega plesa pri nas Ksenija Hribar in morda edini pravi avantgardni duh med slovenskimi umetniki Dragan Živadinov -, namreč ne čakajo (niso čakali) na in potem …, ne čakajo na tisti klimaks, do katerega se (preštevilni) slovenski kulturniki ne prebijejo niti, ko odpnejo tistih neverjetnih 105 gumbov, ampak so naredili zdaj. In če se skličem na besede Jaroslava Skrušnyja, predsednika Prešernovega sklada, da samo nagrajencem pripada ta večer, potem je tudi prav, da je zadnjo besedo pribila Mateja Rebolj in z odra odšla kot (ženski) simbol možnosti drzne umetnosti. S tem pa tudi življenja.