Letošnja Prešernova nagrajenca za življenjsko delo sta plesalka Mateja Rebolj in slikar Kostja Gatnik. O njunem ustvarjanju več preberite tukaj.

Maja Delak: Izjemna ustvarjalnost
Niz plesno-gledaliških predstav, ki jih je kot koreografinja, plesalka in plesna pedagoginja ustvarila v zadnjih dveh letih, je umetniški dosežek, ki kristalizira izjemno kakovost in samosvojost njenega plesnega ustvarjanja. V predstavah preigrava in prehaja vloge, ki nam jih dodeljujejo konvencije spola, družbenega statusa, statusa umetnika in celega niza s sodbami in predsodki določenih navideznih samoumevnosti. Presežnost njenega plesnega "vesolja" leži v inventivnem umetniškem jeziku, ki spregovori tudi o nečem, kar je velikokrat zamolčano: politiki spola, položaju ženske v kulturnem, socialnem in političnem kontekstu sodobnega plesa in umetnosti nasploh v Sloveniji. Odmevnost njenih predstav je izvrstna točka za priznanje njene izjemne ustvarjalnosti, je zapisal dr. Tomaž Toporišič v utemeljitvi. Vse zgornje utemeljitve so delno okrajšane.

Miklavž Komelj: Poezija, ki jemlje dih
Pesniška zbirka Nenaslovljiva imena govori o velikih stvareh. Pravzaprav ne govori, ampak je o velikih stvareh. Še natančneje: ni o velikih stvareh, ampak je sama po sebi velika in vseobsegajoča stvar. Mogočna in hkrati drobna knjiga: protislovje je tu le navidezno. Komeljeva poezija jemlje dih in obenem zadržuje sapo. S slehernim vdihom zaobjame celoto, a pri tem ne odpihne niti najmanjšega drobca. Ob Nenaslovljivih imenih bomo morda začeli verjeti v vzporedne svetove. Vsak naelektren otroški las, vsaka črepinja je vesolje zase; ne v prenesenem pomenu, kot bi rekli učitelji, ampak zares, kot bi rekli otroci, je zapisala Katarina Marinčič.

Aldo Kumar: Vedno širša paleta zanimanja
Ljubezen in navdih do glasbe je zarana črpal iz ljudske pesmi in zborovskega petja, pa tudi skozi bogato in doživeto posredovano umetniško izkušnjo svojega srednješolskega učitelja glasbe Maksa Pirnika. Po študiju na Akademiji za glasbo v Ljubljani se je izpopolnjeval pri mojstrih poljske avantgarde: Boguslawu Julienu Schaefferju, Krzysztofu Meyerju in Wlodzimierzu Kotonskem. V nasprotju z vrsto stanovskih kolegov Kumarjevega ustvarjalnega sveta nikoli niso obrzdale kake šole, slogi ali zvrsti. Kumar je eden redkih slovenskih skladateljev, ki jim čas prinaša vedno širšo paleto zanimanja: za različne sloge, zvrsti in žanre. V najbolj žlahtnem pomenu besede Kumar razvija klasično umetniško tradicijo z izjemnim občutkom za sodobne funkcije glasbe: kot čiste umetnosti na koncertnem odru, kot pomemben gledališki medij in tudi kot ključne prvine filmske umetnosti, je zapisal dr. Leon Stefanija.

Peter Musevski: Razgalja svojo dušo, svoj um in srce
Z radostjo igranja in ustvarjanja vlog, ko v sebi išče različne podobe in razgalja svojo dušo, svoj um in srce ter s poglobljenimi in izostrenimi pogledi dramskega ali filmskega lika, pa naj bo to Ojdip ali Kralj Lear, Norec, Sosed ali Edi, do potankosti razpira svoja občutja, razveseljuje občinstvo, ki s spremljanjem življenjskih zgodb uprizorjenih likov z njimi sočustvuje, sodoživlja njihove usode. To lahko pri občinstvu doseže le velik igralec, kakršen je Musevski. Do sebe je neprizanesljiv, človeško razgaljen v vsaki igralski upodobitvi posebej. Nepozabne vloge je odigral v filmih o ljudeh, ki živijo med peklom in nebesi: Kruh in mleko, Slovenka, Za vedno, Jaz sem iz Titovega Velesa. Sodi v vrh svoje umetniško izjemno ustvarjalne igralske generacije. Prav tisto, kar v svojih igralskih stvaritvah zamolči, in način, kako zamolči, je resnica, podobna oni, ko spregovori. Preprosto začuti vrhunske umetniške presežke: skromnost, človeško toplino, srečo, je zapisala Mojca Kreft.

Andrej Rozman Roza: Širi svobodo s smehom
"Širiti polje svobode, in to na zabaven način, je moj osnovni namen," je dejal pred nekaj leti. V naravi umetnosti je, da širi svobodo, toda širiti jo na način, ki vzbuja ugodje in smeh, je dano le redkim umetnikom. Rozman počne to s pomočjo literature in gledališča že trideset let. Svojemu bogatemu knjižnemu opusu, namenjenemu predvsem otrokom, tudi najmlajšim, je nazadnje pridružil Uganke 100+1, z eno več, kot jih je zmogel veliki Oton Župančič. Odrasle pa najraje pripelje v svoje gledališče enega, kjer jim kot humorist, satirik in zlasti parodik, ki se dotika aktualnih slovenskih skomin in bolečin, postreže s svojimi dramskimi besedili, svojo režijo in svojo igro. Navdušil je z libretom za pop-rock opero Neron in z gledališko predstavo Najemnina ali We are the Nation on the best location. Zaradi Rozmanove umetnosti je ljubljansko Trnovo že dolgo kraj veselega imena, je zapisal Peter Kolšek.