Gre za povest, ki jo je Bevk leta 1952 napisal po resničnih dogodkih iz začetka 30. let 20. stoletja, o fantih, dijakih, starih od 13 do 17 let, ki so se organizirali v ilegalno druščino Črni bratje, da bi se uprli italijanski oblasti in njenemu fašističnemu nasilju na slovenskem Primorskem. Fantje, ki so obiskovali italijanske šole, so v svojem občutenju narodne zavesti, izkazovali izreden pogum in angažiranost. Člani druščine so ob pristopu izpovedali prisego tajnega delovanja. Sestajali so se v vojaški kaverni ob Soči, v gostilni pri Maksu in v mestnem parku. Kot pravi soscenarist Marjan Bevk, so kljub poostrenemu nadzoru karabinjerjev in tajnih policijskih agentov trosili lističe s protifašistično vsebino po Gorici in okolici, lepili plakate ter obešali jugoslovanske zastave.

Njihovo delovanje je bilo razkrito, fante so zaprli in mučili, pri tem pa je najmlajši, trinajstletni Mirko Brezavšček, v povesti Jerko, postal prva mladinska žrtev fašističnega nasilja v Evropi. Po njegovi smrti so Črne brate izpustili iz zapora ter jih kaznovali z izključitvijo iz šole in jim prepovedali sestajanje. Na tem mestu se Bevkova povest konča.
Zgodba prezrte zgodovine
Ekranizacija Bevkovo zgodbo nekoliko razširja, temelji pa tudi na študiji dr. Mire Cencič o resničnih likih, ki stojijo za temi zgodbami. Idejo za film je podal Marjan Bevk, režiser in profesor, sicer sin pisatelja Franceta Bevka, ki je želel pozabljeno zgodbo prenesti v javno zavest, saj se o protifašističnem boju Primorcev pri nas ni dosti govorilo. Poudarja, da domoljubje, o katerem se je začelo govoriti pri nas od osamosvojitve Slovenije naprej, kot parola nič ne pomeni, če v ozadju ni zgodbe. Pomembno se mu zdi obuditi zamolčano zgodovino, sploh ker Italijani veliko snemajo o tako imenovanih »naših grozodejstvih in fojbah«, zato bi morali tudi Slovenci pokazati lastno perspektivo dogajanj.
Tudi Franko Korošec, igralec v vlogi policijskega brigadirja, poveljnika karabinjerske postaje Pappagalla (italijansko papagaj), poudarja pomembnost prikazovanja zgodovinskih dogodkov v času, ko se zgodovina obrača in prikazuje po lastnih interesih. Zamejski Slovenec iz Trsta tudi iz osebnih izkušenj opisuje nelagodno atmosfero glede odnosa med Italijani in Slovenci v zamejstvu tudi še dolgo po vojni.
Ob nepoznavanje resnične zgodbe se obregne tudi režiser Tugo Štiglic, ki ga sicer širše poznamo po mladinskih filmih Poletje v školjki I in II, se je pa s podobno tematiko kot tokrat ukvarjal že v kratkometražnem filmu To človeka jezi, portretu bivšega aktivista organizacije TIGR, s katerim je prejel zlato medaljo na Beograjskem festivalu leta 1985. Organizacijo Črnih bratov dojema kot "mlade tigrovce, ki bi postali tudi večji tigrovci, če jih ne bi ujeli, mučili in kaznovali z izključitvijo iz šole in prepovedjo združevanja". Ne le, da je treba mladim prikazati zgodovinske dogodke ter ljudi spomniti na pozabljeno, vsebina je zanimiva tudi zaradi različnih interpretacij zgodovine, ki pogosto delujejo provokativno, pravi Štiglic.
Vzporedno zgodovinskemu prikazu Marjan Bevk poudarja še eno, za današnji čas pomembno sporočilo zgodbe, namreč premagovanje individualizma s sodelovanjem in iskanjem moči v skupni ideji, skupni energiji.
Z dna spomina na televizijske zaslone
Marjan Bevk, ki je očetovo povest poznal že od malega, a je "zgodbo pozabil in je do zdaj tlela nekje v spominu", je najprej razmišljal o gledališki predstavi, a je nato zgodbo s podporo Metke Dedakovič, urednice Uredništva otroškega in mladinskega programa ter Jožeta Možine, direktorja TV Slovenija, skupaj s soscenaristom Markom Bratušo prelil v scenarij za mladinski film in nadaljevanko. Nadaljevanka v treh delih bo na sporedu Televizije Slovenija predvidoma decembra letos, filmsko različico pa bomo lahko videli prihodnje leto.
Igralce so izbrali na avdiciji, pri tem pa so se omejili na primorski prostor. Na avdicijo za člane organizacije Črni bratje so povabili dijake Umetniške gimnazije Nova Gorica – dramsko-gledališke smeri. Tudi vloge statistov zasedajo prebivalci primorskega konca, pri čemer pa režiser humorno dodaja, da "so že profesionalci", saj so na Primorskem Slovenije snemali že kar nekaj filmov.
Zaradi specifičnega časovnega okvira zgodbe, ki zahteva posebne priprave tako glede scenografije (Dušan Milavec) kot kostumografije (Meta Sever), je snemanje dokaj zahtevno, a kot pravi Štiglic, do zdaj poteka po načrtih. Pohvalne besede je našel tudi za ekipo, ki že samo pri igralcih obsega 55 večjih vlog ter 500 statistov.
Nika Arhar