Sorodna novica Nezakonita melanholija: kronike iz mehiškega življenja kot literarni kabaret

Je ustanovitelj neodvisnega studia za razvoj intimnega gledališča Pocket Teater Studio v središču Ljubljane. Doštudiral je v rojstnem mestu Ciudád de México in v Los Angelesu v Kaliforniji. V Mehiki je ustanovil in urejal več neodvisnih revij za umetnost in literaturo ter posnel nekaj dokumentarcev in kratkih filmov, pisal scenarije in režiral gledališke igre.

Ustanovil je tudi neodvisni center za uprizoritveno in cirkuško umetnost, ki ga je postavil pod šotorsko krilo odsluženega cirkusa. Prav kroniko o postavljanju cirkuškega platna najdemo – med drugimi – zdaj v najnovejši knjigi Carlosa Pascuala z naslovom Nezakonita melanholija. Prevedla jo je Mojca Medvedšek, izšla je pri LUD-u Šerpa. To je že pisateljeva tretja knjiga v slovenščini. Prvi dve z zanimivima naslovoma O služkinjah, visokih petah in izgubljenih priložnostih ter Debeli zidovi, majhna okna sta že nekaj let med bralci, prva je bila celo ponatisnjena.

Carlos Pascual, vaše knjige pritegnejo bralca že zaradi zanimivih naslovov. Nezakonita melanholija je naslov vaše nove knjige …

To je tudi naslov ene izmed kronik v knjigi in je zgodba o prijateljih, za katere nisem vedel, kdo so v resnici bili, dokler nisem začel živeti v Sloveniji. Imeli so nekakšno dvojno življenje, saj so jih iskali z Interpolom zaradi njihove udeležbe v političnih bojih v Čilu. In ker nisem take vrste človek, da bi živel v nostalgiji, pač pa sem vedno želel biti zasidran v svojem času in v trenutku, sem zgodbo malo igrivo poimenoval Nezakonita melanholija. Nisem si mogel kaj, da ne bi gledal v preteklost, v čas, ki sem ga preživel s temi ljudmi. Seveda skozi njih same, kakršni so bili, ko smo se srečali. Potem pa se mi je zazdelo, da lahko naslov zajame pomen vsega, kar je zbrano v knjigi.

Sorodna novica Carlos Pascual: "Mislim, da je v meni več slovenskega kot v marsikaterem Slovencu. "

Bralci, ki poznajo že prvi dve vaši knjigi O služkinjah, visokih petah in izgubljenih priložnostih in Debeli zidovi, majhna okna, dobijo morda ob Nezakoniti melanholiji vtis, da dlje ko živite v Sloveniji, bolj se v pisanju vračate v preteklost in svojo prvo domovino. V knjigi pa zapišete, da ste želeli z njo napraviti most med prvima dvema.

Mislim, da sta prvi dve knjigi bolj esejistični. Življenjske izkušnje na drugi celini sem uporabljal, da bi osvetlil izkušnje tukaj. Življenje v Sloveniji sem bral skozi izkušnjo življenja v drugih krajih. Ta knjiga je popolnoma drugačna. Je prvi del triptiha in v njej so kronike. Te zgodbe sem nosil s sabo in jih nisem nikoli zapisal. Prijateljem sem govoril, da jih pripovedujem samo v kantinah, saj da je moje delo fikcija, leposlovje, oblikovanje protagonistov. Potem pa sem prišel do točke v življenju, ko sem se utrudil ustvarjanja karakterjev in zapletov. Zdaj se osredotočam na pripoved o tem, kar sem videl; na ljudi, ki sem jih srečal, in na življenje, ki me je obdajalo. Nikdar nisem mislil, da bi moral pripovedovati o svojem življenju. Gre bolj za izgovor, da preizkušam orodja, delam svojo obrt in znova srečujem te ljudi in vse, kar se je zgodilo iz oddaljenosti. To pa je mogoče zdaj, ko živim v miru. Sedanje stanje je res mir v primerjavi s tistim, kar opisujem v teh knjigah.

In vsekakor gre za kronike, za žanr, ki je nekje med literaturo in novinarstvom, kot ste nekje zapisali …

Da, res je. In veliko mi je do tega, da predstavim tovrstno pisanje. V Latinski Ameriki, posebej pa v Mehiki, novinarstvo in literatura nista zelo ostro ločena, kar ima dolgo tradicijo. Kronika je literarna veščina, ki je do neke mere zavezana resnici in prostoru med tema dvema načinoma pisanja. Obiskuješ ju tako, da oblikuješ resničnost s fikcijo, hkrati pa skušaš biti, kolikor je le mogoče, blizu bistva tega, kar se je res zgodilo.

V poglavju Urednik na begu pripovedujete, kako je advokat stopil v vaše takratno bivališče, se zazrl v izrezke novic iz časopisov, pritrjenih na tablo, in rekel: "Berete vse mogoče zgodbe in jih potem pripovedujete po svoje?" To me je spomnilo na pisatelja Amosa Oza, ki je nekoč rekel, da gre zjutraj na sprehod, potem popije kavo, nato pa sede za mizo in se začne vživljati v usode drugih ljudi.

Morda ne bi govoril o Amosu Ozu, pač pa o Javierju Mariasu, španskem pisatelju, ki so ga nekoč vprašali, ali sam zase misli, da je dober opazovalec. Vprašanje je seveda zadevalo njegov veličastni literarni opus. "Ne, ne, prav beden opazovalec sem. Pač pa sem dober opazovalec, ko pišem," je rekel. V tem smislu gledam tudi sam nase. Ne zbiram zgodb iz okolice. Vendar v trenutku, ko sedem in delam svojo obrt – kot ponižno rečem, na kolikor mogoče pošten način – pridejo stvari k meni na obisk. Vse je vaja. To ne gre, da bi šel na kosilo in bi opazoval ljudi ter si rekel: "Tega človeka, ki sedi tule zraven, bom uporabil v zgodbi." Ne, če ta človek naredi ali reče nekaj, kar bo ostalo v meni, tako da se bom pozneje ob pisanju znova spomnil nanj, bo postalo del tega, kar pišem.

V spremnem besedilu h knjigi je Uroš Zupan napisal: "Carlosove kronike govorijo o čudežih, a hkrati tudi o smrtonosnih pasteh; in so kot sijoč plamen v tem turobnem času." Ob branju vaše knjige Nezakonita melanholija bralec res dobi občutek, da je padel v film, v neke zgodbe, ki se dogajajo v nekem neverjetnem svetu, popolnoma oddaljenem od dolgočasja kakega zakotja. Kaj bi vi povedali o knjigi komu, ki je še ni prebral?

To je v glavnem izbor zgodb – kot sem rekel –, to je prvi del triptiha, sledita še dve knjigi. Vse te zgodbe imajo nekakšno anekdotično in poetično enotnost. In to je najboljši način, kako jih povedati. Je moja vaja. Opisane zgodbe so se večinoma zgodile, ker nisem upošteval pravil. Nisem šel po poti, ki so mi jo začrtali, ko sem odraščal. Tudi v Mehiki je namreč tako, da če slediš ustaljeni poti in ubogaš, ko ti ljudje pravijo, kaj je najpametneje narediti – pa ne govorim o konservativizmu, ampak pač temu, da delaš po pameti – se ti ne zgodi kaj dosti. In veliko teh neverjetnih zgodb se mi ni zgodilo, ker bi bil pustolovec, ampak zato, ker sem pogosto sprejemal slabe odločitve. Te pa so me pripeljale v živobarvne situacije. Tega se v resnici nisem zavedel, dokler nisem začel pripovedovati teh zgodb tukaj, kjer mi ljudje govorijo: "Pa to je vendar neverjetno, kar pripoveduješ!" Morda je bil to zadnji poriv, da sem si rekel: No, svoje sodržavljane lahko zabavam s tem, da povem, kako se more življenje dogajati, ko ni vse tako zelo pod okriljem, načrtovano, zakoličeno in varovano. Mislim, da je to največja razlika s kraji, iz katerih prihajam. Dogodivščine se tam res zgodijo, mogoče pogosteje kot drugje. Hkrati pa so ljudje v večji negotovosti, kako bodo preživeli in kaj bodo jutri jedli.

Carlos Pascual, veseli nas, da ste šli po tej poti in predvsem, da o tem pišete, posebej pa smo hvaležni prevajalki Mojci Medvedšek, da lahko vaša besedila beremo v slovenščini.

Zaradi nje sploh lahko pišem. Brez Mojce, ki je po mojem mnenju soustvarjalka besedil, saj so te knjige napisane, da izidejo v slovenščini, ne bi bilo ničesar. Ona sicer vedno reče, da ni pisateljica, sam pa mislim, da je, saj je prevajalka. Zaradi nje pišem, zaradi nje zdaj govorim z vami in zaradi nje imam bralce, za kar sem izjemno hvaležen.