Letos je pri Mladinski knjigi izšel njen drugi roman Evidenca, ki skupaj z njenim romanesknim prvencem Pogodba sestavlja prva dela kriminalne trilogije Rim-Ljubljana-Bruselj.

Prvenec je usmerjal pogled v mafijsko dogajanje v Rimu, roman Evidenca je postavljen v slovensko prestolnico, zadnji del pa bo nastal v Bruslju, prav tam, kjer trenutno dela kot dopisnica RTV-ja.

Ko se loteva literarnega pisanja, nikoli ne ve vnaprej, kdo je kriv, kdo bo umrl, kako se bo končalo. Vedela je samo, da hoče v Pogodbi pisati o italijanski mafiji, domnevnem sodelovanju med politiko in mafijo, v Evidenci pa o pozabljeni novinarski zgodbi, pranju denarja sicilijanske mafije v Sloveniji, o katerem je na začetku svoje novinarske poti poročala za tednik Mladina. Sicer pa je pisanje romanov zanjo protiutež novinarskemu poklicu, pobeg od omejitev novinarskega dela, tudi polje neznanega, "skok na glavo, z dvajsetih metrov na glavo v bazen."

Ko je izšla Pogodba, za katero je leta 2017 prejela knjižno nagrado modra ptica in bila nominirana za kresnika, se ji še sanjalo ni, "da bo na stara leta odšla tja, kjer je bila pred 30 leti, torej spet na mesto dopisnice". "Iz Rima sem se leta 2016 vrnila, da doma tudi ostanem. A če bi ostala v Ljubljani, verjetno ne bi pisala tretjega dela, Bruselj pa je nov vir novega navdiha in tvori tudi trilogijo mojega profesionalnega življenja," opisuje.

Poleg tega, da je vodila oddaji Dnevnik in Odmevi ter trinajst let delala kot RTV-jeva dopisnica iz Italije in Vatikana, je za RTV posnela dokumentarni film Molk v Palermu in tudi napisala tri publicistične knjige, Zadnji rimski cesar, Oblast brez obraza in Od Benedikta do Frančiška.

V najinem pogovoru je med drugim govorila o tem, kako se prepleteta novinarsko in pisateljsko delo, kako delujejo mehanizmi za zajezitev organiziranega kriminala, kaj pomeni, da "mrtvi govorijo iz groba", in tudi o tem, kakšen pogled na Slovenijo ji odpira Bruselj.

Trenutno ste RTV-jeva dopisnica iz Bruslja. Prav to mesto bo dogajalni kraj zadnjega, še ne izdanega dela vaše trilogije Rim–Ljubljana–Bruselj. To verjetno ni naključje? Se romaneskna zgodba nabira obenem z vašim novinarskim delom?
Absolutno. Glede na to, da črpam največ navdiha in idej iz svojega novinarskega dela, se temu ne morem izogniti. Tudi ko se srečujem z ljudmi, govorim s politiki, se mi v nekem kanalu v zadnjem delu možganov nenehno odvija vzporedna zgodba, vzporedno razmišljanje, kam bi to lahko umestila, kam bi to lahko pripeljalo. Zaenkrat je zaradi številnih službenih obveznosti žal še vse v fazi razmišljanja. Na papirju ni še niti pikice.

Ena od stvari, ki so hitro jasne bralkam in bralcem Pogodbe in Evidence, je, da avtorica dobro pozna ne le ozadje zgodb, ampak tudi novinarsko-raziskovalno delo. V romanih je več komentarjev na novinarstvo, tudi na razkroj novinarskih idealov ...
... ker avtorici to, o čemer piše, povzroča neizmerne osebne bolečine. Logično je, da pišem večinoma o stvareh, ki jih poznam. Žal imam izredno malo časa za svoj pisateljski hobi. Če bi se lotila pisanja o umoru v UKC-ju, bi mi to verjetno ne šlo dobro od rok, ker ne bi vedela, kje se lotiti, in bi morala veliko raziskovati. Okolje, v katero sem postavila knjigi, pa je moj svet. Novinarstvo je nekaj, o čemer premišljujem, se pogovarjam s kolegi, vse je pred mojimi očmi, to pa potem nalepim v oblake kateremu od svojih junakov.

Ste vnaprej predvideli, kje se bo končal drugi del in s čim se bo začel tretji? Glede na kaj se odločate, kdaj so trenutki za vstop novih likov, zapletov, nove naracije? Kako ste zasnovali osnovni zgodbi, o prepletu mafije in politike ter pranju denarja?
Pri meni se vse dogaja sproti, zato večkrat rečem, da ne pišem zgodbe, ampak zgodba pelje mene. Več kot govorim o tem, bolj sama pri sebi razmišljam, za kaj sploh gre. Ugotovila sem, da romane pišem kot nekakšno protiutež svojemu poklicu, v katerem sem že več kot trideset let, 22 let sem na Radioteleviziji Slovenija. Elektronski medij je najhujši prisilni jopič v novinarskem poklicu. Nisi omejen samo s standardnimi pravili novinarskega dela, ampak tudi s časom, z neusmiljeno odmerjeno dolžino prispevkov. Zato se ves čas zadržuješ. Pri pisanju romana pa udari vse na plano. Kar zadeva zasnovo, pa nikoli ne vem, kdo je kriv, kdo bo umrl, kako se bo končalo. Ne pri Pogodbi ne pri Evidenci nisem imela pojma, kaj bo nastalo. Imela sem le idejo za ozadje. Vedela sem, da hočem pisati o italijanski mafiji, domnevnem sodelovanju med politiko in mafijo, v Evidenci pa o neki pozabljeni novinarski zgodbi, pranju denarja sicilijanske mafije v Sloveniji.

Kako pa doživljate omejitve pisanja žanrskega dela? Žanr kriminalnega romana s primesmi trilerja se vam ne zdi omejujoč?
Vrgla sem se na glavo, z dvajsetih metrov na glavo v bazen. Nisem vedela, kako globoka je voda, ali sploh je voda v bazenu, ali bom lahko držala ravno hrbtenico, ali se bom zlomila. Enostavno sem stekla in skočila direktno s skakalnice. Nisem razmišljala, ali se držim pravil žanra, ki bodo ustrezala teoretsko-literarnim normam. Sama bi te romane opisala kot politične srhljivke: napeto dogajanje, ki pa ni klasična detektivka, whodunit. Že tukaj sem vse pomešala. Nekateri so mi celo rekli, da ta literarni slog ni tipičen za kriminalko. Da je preveč ljubezni in čustev.

Ko ste se vrgli na glavo – ste vedeli, da se pisanje ne bo končalo v Rimu, da pišete trilogijo?
Načrtovala sem nadaljevanje v Sloveniji in to, da bom napeljala na zgodbo pranja denarja. Ko je izšla Evidenca, so pri Mladinski knjigi predlagali trilogijo. Strinjala sem se, da manjka tretji del. A če ne bi bila v Bruslju, bi se to verjetno ne zgodilo. Ko je izšla Pogodba, se mi še sanjalo ni, da bom na stara leta odšla tja, kjer sem bila pred 30 leti, torej spet na mesto dopisnice. Iz Rima sem se leta 2016 vrnila, da doma tudi ostanem. A če bi ostala v Ljubljani, verjetno ne bi pisala tretjega dela, Bruselj pa je nov vir novega navdiha in tvori tudi trilogijo mojega profesionalnega življenja.

Daje literatura možnost izraziti tisto, kar uhaja novinarstvu? Kaj se zgodi v fikciji z občutljivimi informacijami, ki bi jih kot novinarka obšli, in z mnenji, ki jih v novinarstvu ne bi izrekli?
Novinar občutljivih informacij ne obide. Včasih jih pač ne more objaviti, če zanje ne dobi potrditve. V literaturi pa jih mirno pripišeš svojim junakom. Teme, o katerih pišem, imajo izvor v realnosti, tudi v mojem novinarskem delu. Ponekod sem celo prepisovala samo sebe, svoje stare članke, samo imena sem zamenjala. Izmišljene zgodbe na resničnem ozadju.

So ti resnični ljudje začeli dobivati razsežnost likov že pred nastajanjem romana? Ste veliko razmišljali o njihovih značajih, motivih in drugem, ko ste sledili zgodbam? Vas je že od nekdaj mamilo literarno pisanje?
Nikoli si nisem mislila, da bom pisala romane, še posebno ne takšne romane. Če sem se kdaj igrala z mislijo, da bi pisala fikcijo, je bilo to vedno bolj v žanru bildungsromana, ljubezenskega romana, osebnoizpovednih zgodb s samotno junakinjo. Čisto drug tip literature sem imela v glavi – v središču je bila izgubljena junakinja, ki odkriva življenjske resnice.

Potem pa so me prežele mafijske zgodbe, s katerimi sem se ukvarjala velik del poklicnega življenja in ki so naenkrat postale tudi del našega življenja v Sloveniji in – recimo najbolj sveže – na Nizozemskem. Kdaj se je Evropa zavedela, da sicilijanska mafija ni samo italijanski problem? Leta 2006, ko so imeli v Duisburgu pokol, ki ga je zakuhala mafija iz Kalabrije, nemškim preiskovalcem pa se še sanjalo ni, za kaj gre. Leta 2006 v najbogatejši evropski državi! To je potrdilo dejstvo, o katerem so italijanski preiskovalci govorili že leta. Da se je ta tip organiziranega kriminala že davno prelil čez meje Italije v druge evropske države. Zdaj konkretno se ukvarjam z razmerami na Nizozemskem. Indici obstajajo v njihovem mafijskem podzemlju, ki ga v glavnem obvladujejo maroške kriminalne skupine, a te niso v vrhu piramide. V vrhu so organizirane kriminalne združbe, med katerimi so tudi organizacije italijanskega juga, ki so se izjemno razvile. To ugotavljajo preiskovalci ne le v Italiji, ampak tudi v drugih evropskih državah. To je nekaj, kar bi se lahko zgodilo kjer koli, to ni italijanska zgodba.

Evidenca se konča z mislijo, da mrtvi govorijo tudi iz groba. Bi bil lahko to slogan organiziranega kriminala?
Nič ni tako skrito, da bi ne moglo biti odkrito. Nič ni tako zakopano, da ne bi moglo biti izkopano. To ves čas opažam pri spremljanju delovanja organiziranega kriminala. Nobena stvar ni nikoli pozabljena, nobena izkušnja, človek, ki je bil del tega, ne more pobegniti. Ta način kriminalnega povezovanja je način delovanja, ki je tudi del človeške narave. Vprašanje je samo, kako uspešen je sistem posamezne države, legalne ekonomije, legalnega sveta, da zajezi ilegalno delovanje. To je mogoče izkoreniniti, uničiti bodisi z represijo bodisi s sociološkimi pristopi. Na revnih, nerazvitih območjih je nujno treba okrepiti prisotnost države, izobraževanje, kulturo, da se mladi ne bodo zatekali k temu načinu življenja, ki je zanje dostikrat edina rešitev. To je ključni problem na italijanskem jugu. Zakaj tega ne morejo zatreti? Ne zato, ker so Italijani mafijozoti po naravi, ampak ker je država na teh območjih odsotna. Družba je prepojena z miselnostjo, da je tako ali tako brez veze, da država ničesar ne da in ne more pomagati. "Država obstaja samo zato, da jo molzeš, kadar jo lahko." Ker ti bo resnično pomagal nekdo drug, ki je res vpliven. To je miselnost, ki jo je mogoče uničiti le z uspešnim delovanjem države.

Ko bo trilogija dokončana – ali bo mogoče z njeno pomočjo primerjati in razumeti, kako te tri države vklapljajo mehanizme, da bi zajezile organizirani kriminal? Bi bilo napačno vnaprej ugibati, da je najuspešnejša Belgija?
Ja, najuspešnejša je zagotovo Italija. Ker se zaradi tradicionalne prisotnosti mafijskih organizacij na tretjini svojega ozemlja najdlje in največ ukvarja s tem. To je država, v kateri so ubili dva tožilca, enega za drugim, dva narodna junaka, dve najbolj zaščiteni osebnosti. Ta država obvlada represijo in pregon. Imajo vsa zakonodajna sredstva, od njih se vsi učijo tudi na ravni EU-ja. Danes pregon poteka z mednarodnim sodelovanjem policij in sodstev. To je transnacionalen pojav v Evropi. Če Maročani obvladujejo sceno na Nizozemskem, to še ne pomeni, da imajo vse niti v rokah samo oni.

Kaj se zgodi z odnosom do aktualnih političnih tem in tudi do samega življenja v Sloveniji, ko poročate s to geografsko distanco, ali iz Rima ali iz Bruslja? Kaj pridobi s tem novinarski pogled?
Pridobiš objektiven pogled človeka od zunaj. Vsakemu Slovencu bi zelo koristilo, če bi bilo to mogoče, da bi lahko pogledal na državo od daleč. Slovenija je uspešna država, življenje je udobno, organizirano, družbeni sistemi delujejo. In mi se tega ne zavedamo. Že v primerjavi z Italijo, ki je ena od sedmih industrijskih velesil, bi lahko veliko govorili o tem, kako pri njih delujeta šolstvo in zdravstvo. Že samo to, kakšni so vrtci ...

Belgija je prav tako udobna, organizirana, bogata država, ampak vrtci pri njih so pritličja stanovanjskih hiš. O telovadnicah v šolah marsikje lahko le sanjajo ali o športni vzgoji v osnovnih in srednjih šolah, kot jo poznamo v Sloveniji. V Sloveniji ni osnovne šole brez telovadnice, ni vrtca, ki ne bi bil prikupna pritlična hiška z vrtom kot iz pravljic, ker bi starši ponoreli. Mi smo tega navajeni, mi to zahtevamo od našega sistema. Gotovo zdravstvo v posameznih segmentih kje drugje deluje bolje, verjetno kje tudi veliko bolje, a ko govorimo o javnem zdravstvu, imamo v Sloveniji ugodnosti, ki jih lahko črpamo iz delovanja družbenih sistemov in jih hkrati jemljemo kot zrak, ki ga dihamo. In se ne zavedamo, da drugje tega ne poznajo. Posplošujem, tudi v Sloveniji imamo seveda primere ekstremne socialne revščine, ki ne bi smeli obstajati. Imamo brezposelnost, delovne krivice, ampak to je danes organski del sodobne potrošniško-kapitalistične družbe. In malo perspektive, pogleda "od zunaj", nikomur ne škodi.

Vabljeni tudi k ogledu dokumentarnega filma Molk v Palermu.