Sorodna novica Illyricvm: "Če lahko snemamo filme o Galcih in Vikingih, zakaj ne tudi o Ilirih?"

Illyricvm je celovečerni prvenec hrvaškega režiserja Simona Bogojevića Naratha; nastal je v koprodukciji Hrvaške, Slovenije, Italije, Kosova ter Bosne in Hercegovine. Svetovno premiero je doživel na lanskem festivalu v Pulju, na katerem je prejel zlato areno za najboljšo masko, nato pa med drugim gostoval tudi na Festivalu slovenskega filma v Portorožu. Sinoči je doživel uradno premiero v Kinodvoru, od 2. marca pa ga lahko ujamete v izbranih kinematografih po Sloveniji.

Illyricvm je svojevrsten tematski novum ne samo v hrvaški, ampak v svetovni kinematografiji: vrača nas v leto 37 pr. n. št., v čas pred panonsko vstajo in njenim zatrtjem, ki bo Ilire "dokončno potisnilo z odra zgodovine".

Mladega Liburna, pastirja Volsusa (Filip Križan) rekrutira (beri: bolj ali manj zasužnji) rimska enota pod vodstvom publikana Marka Plavtija (Adrian Pezdirc). Ta carinska odprava na ozemlju današnje Hrvaške pobira davke, kar povzroča negodovanja med domnevno pokorjenimi ilirskimi plemeni Desidiatov, Delmatov in Japodov. Centurion Decimus Fabius (Robert Prebil) svojim ljudem priskrbi zatočišče v kastrumu na planjavi, kjer pa jih začnejo pestiti mrzlica, dezerterstvo in splošno malodušje. So se sploh sposobni ubraniti v spopadu, če bi se to zgodilo?

Vodilo Narathove ekipe je bila kar najbolj avtentična rekonstrukcija prostora in časa: v sodelovanju s strokovnjaki so poustvarili kostume in maske (iz materialov, ki bi bili dejansko v rabi v tistem času), za ličenje so bila uporabljena naravna barvila, orožje pa je bilo narejeno po predlogi primerkov v Arheološkem muzeju v Zagrebu. Od mrtvih so obudili en jezik, drugega pa ustvarili posebej za film: hrvaški strokovnjak za indoevropske jezike Ranko Matasović je z znanstveno metodo rekonstruiral ilirski jezik. "Niti za hip si nisem mogel predstavljati, da bi Iliri v filmu govorili hrvaško – ali, še huje, angleško. Jasno pa je, da je ilirski jezik, ki ga uporabljamo, filmska konvencija – morali smo si ga izmisliti," priznava Narath. "Konec konec nam pa ne bo nihče mogel reči, da se motimo!"

Več o kompleksni genezi filma pa je režiser in soscenarist na dan pred premiero povedal v pogovoru za MMC.

Začniva kar najbolj splošno: zakaj ravno Iliri? Preprosto zato, ker ste ozavestili, da v popkulturi ni praktično nobenih upodobitev te civilizacije? Ali pa imate kakšno posebno afiniteto do tega zgodovinskega poglavja?

Vprašanje je, kako sploh pristopati k tej temi. Če gledamo stvari v malo širšem kontekstu, je to vprašanje velikih kultur, ki asimilirajo majhne, kar privede do identitetnih vprašanj. Osupljivo se mi je zdelo, da nimamo nobenega filma o obdobju antike na prostoru nekdanje Jugoslavije – govorim o Jugoslaviji v regionalnem, ne političnem smislu. Vsi skupaj smo precej ignorantski v odnosu do nečesa, kar je del naše kulturne in zgodovinske identitete ter dediščine. To pripelje tudi do nadaljnjih vprašanj v povezavi s tem, zakaj se določeni stvari, ki smo se jih učili v šoli, ne ujemajo z novimi arheogenetskimi, arheološkimi in lingvističnimi odkritji. Vsa ta vprašanja so me pripeljala do sklepa, da se bom lotil filma o Ilirih.

Nisem imela občutka, da bi vas v tem filmu zanimalo vzpostavljanje nacionalnih mitov.

No, zgodovinsko so Iliri poraženci, to je dejstvo. (Smeh.) Od njih ni ostalo skoraj nič, niti jezik – le neki etnološki in etnografski detajli na področju od Istre pa vse do Albanije. Moj pristop je temeljil na spoštovanju in upoštevanju znanstvene metode: analiz, ugotovitev in dejstev. Nacionalni miti … Nacionalni miti, hočeš nočeš, vodijo samo v sranje. Nisem hotel graditi novih, le preizpraševati tiste, ki jih že imamo. Zato je film tudi po formalni plati strukturiran tako, kot je – ne samo kar zadeva vztrajanje pri faktografiji, kar zadeva jezik, kostumografijo ipd., ampak tudi kar zadeva vedenje likov. Illyricvm ni zapleten film na ravni fabule ali karakterjev. To je film o kontekstu, za katerega se mi je zdelo, da ga je treba osvetliti.

Kadar gradiš zgodbo, je lahko podleči ideji, da mora biti vsak lik nekakšen arhetip, nosilec pomena. Sam sem ubral drugačen pristop, poskušal sem občinstvo – in sebe – prestaviti v dogajanje. Je bila ženska, ki jo na začetku ubijejo, Volsusova sestra, žena ali kaj tretjega? Ne vemo. Tega tudi ne bi vedeli, če bi se takrat znašli tam in prisostvovali incidentu. Najbrž ne bi pristopili k žalujočemu in ga spraševali: Kdo je to, tvoja sestra? Iskal sem torej rahel odmik, distanciran način podajanja zgodbe. Računam na občinstvo, da bo vključilo svojo domišljijo in samo nadgradilo, kar vidi na platnu. Ta metoda se mi je zdela najbolj sprejemljiva za temo, s katero se ukvarjam.

Če se spomnimo na primer na klasični peplum žanr (tj. "meči-in-opanke"), je poudarek tradicionalno na akcijski peripetiji: dogajanje se stopnjuje proti epskim prizorom bitk. Za Illyricvm tega ne moremo zares trditi. Je to vsaj delno posledica produkcijskih omejitev? Ali pa ste, kot ste že nakazali, namerno iskali drugačen fokus?

To me pogosto vprašajo, ampak tudi če bi imeli desetkrat večji proračun, bi končni prizor posneli na enak način. Tisoči legionarjev proti tisočem barbarov? Malo prebrskajte po zgodovini in videli boste, da je bilo ogromno situacij, v katerih se je kakšnih 20 kmetov, oboroženih z motikami, borilo proti približno enakemu številu vojakov. V akcijskih filmih radi poveličujemo boj in s filmskim jezikom je tako, da lahko z dobro montažo in posebnimi učinki tudi vi in jaz brcava kot Bruce Lee. V živo pa nasilje ni tako glamurozno in spektakularno, pač pa bedno. Hotel sem prikazati ljudi, kakršni so, brez karikiranja v smislu herojstva in veščin. Rad imam akcijske filme in jih tudi gledam, ampak ni bil moj cilj, da bi jih posnemal. Zanima me tragikomična situacija petnajstih ljudi, ki se mlatijo na neki planini – je pa mogoče, da bom s tem kakega gledalca razočaral.

Konec koncev nismo v srcu rimskega imperija, pač pa na periferiji ...

Vse je bilo zahojeno, vse! (Smeh.) Vsi so umazani in nič ne teče gladko. Mimo naselja koraka rimska vojska, ampak zadnji v vrsti za seboj vlači osla. Razumete, kaj mislim? Predstavljam si, da je bilo v provinci dejansko tako.

Čeprav ste si ime ustvarili kot avtor eksperimentalnih animiranih filmov, ste že večkrat povedali, da niste nikoli resno razmišljali o tem, da bi bil projekt Illyricvm lahko animirani film – od začetka je bilo jasno, da bo igrani projekt. Zakaj? Ste si želeli preizkusiti malo bolj kolaborativen pristop k delu, kot je, si predstavljam, animacija? Verjetno bi bil animirani celovečerec tudi neverjetno zamuden, kompleksen podvig.

Na to vprašanje obstajata dva odgovora. Ko ustvarjaš animirani film, si absolutno božanstvo: digitalna tehnologija omogoča, da nadziraš vsako posamezno sličico – mizansceno, perspektivo globino, svetlobo … Koreografiraš lahko vse do zadnje podrobnosti, kar je na neki način omejujoče. Umetno moraš ustvariti naključje, umetno moraš ustvariti nered, randomizacijo stvari. Ogromno časa moram porabiti, da ustvarim nekaj, kar je nepravilno, nepričakovano.

Ko delaš z živimi igralci, v okoliščinah, ki jih ne moreš čisto nadzirati – lahko na primer začne deževati – se zgodi nekaj, kar morda ni spektakularno, je pa zato bolj živo.

Obstaja pa tudi argument odgovornosti do teme. Prvi ustvarjamo film o antičnih Ilirih – karizma in šarm živih igralcev sta se mi zdela ključnega pomena. Če film animiraš, vse to ustvariš sam, tudi igro, mimiko ipd. Igralcem sem hotel tokrat pustiti, da se osvobodijo, da ustvarijo like na način, ki si ga morda ne bi znal zamisliti. Nekaj je distorzija kitare, ko v živo igraš z bendom, nekaj čisto drugega pa je, da glasbo sprogramiraš v računalniku.

Po kakšnem ključu ste iskali igralce? Ste hoteli obraze, ki občinstvu ne bodo prepoznavni na prvi pogled, kot je na primer Slovenec Robert Prebil?

Kasting je ključnega pomena za celoten proces dela. Zanimali so me posamezni karakterji; 99 odstotkov igralcev je profesionalcev, ki so sposobni igrati na tak ali drugačen način, kot šamani. Nočem mistificirati zadev, ampak primerna karizma "klikne" ali pa ne. To, ali bo vloga funkcionirala, ni odvisno samo od igralčeve poklicne sposobnosti, ampak tudi od njegovega značaja, intuicije. Poskušal sem biti čim bolj odprt: konec koncev ima eno vidnejših vlog Siniša Labrović, ki sploh ni poklicni igralec, pač pa umetnik performansa. Zdel se mi je idealen za vlogo vernega legionarja, ki umre od vročice.

Smo pa vsi hoteli nastopiti z neznanimi, svežimi obrazi – igralci so zelo izpostavljeni in osebno bi mi bilo zelo težko sprejeti kot legionarja nekoga, ki ga vsak dan vidim v popoldanski žajfnici. No, to je moj osebni problem, ki za tujega gledalca ne pride v poštev.

Prej sva se dotaknila vprašanja animacije. Kje vidite prostor za posebne učinke v svojem igranem filmu? So neskončen potencial za ustvarjanje ali zgolj orodje, če je npr. treba iz pokrajine digitalno izbrisati kakšno cerkev ali dimnik?

Leta 2023 lahko na filmu ustvariš praktično kar koli. Seveda sem se ukvarjal z računalniško animacijo in nekaj o tem vem, ampak ko gledam kak sodoben visokoproračunski film – iskreno, sanja se mi ne, kako so to ustvarili. Izginila pa je fascinacija nad tem, da vidiš stvari, kakršnih prej nisi še nikoli. To smo nazadnje doživeli kot mulci pri Jurskem parku, ko smo prvič videli dinozavre, drastično drugačne od Harryhausnove stop-motion animacije. Zdaj pa smo navajeni, da je vse popolno.

V kontekstu tega filma pa je šlo tudi za vprašanje prave mere: če lahko dodaš, kar hočeš, na primer še deset tisoč vojakov, je to mamljiv klic siren. A pojavi se etična dilema – zakaj bi to delal? Dobili bi neko površno spektakularnost, ki ni potrebna. Pri oblikovanju posebnih učinkov v filmu je treba imeti določeno mero okusa in oceniti, kdaj ne smeš pretiravati, ker bi bilo to konceptualno zgrešeno. V resnici smo uporabili veliko digitalnih prijemov, a so v duhu filma – skromni.

Kako dolgo so – glede na to, da je bil potreben zgodovinski študij – potekale priprave na snemanje? Ste začeli s strokovno literaturo, s pogovori z izvedenci? Koliko je bilo dela, preden ste sploh lahko napisali prvi osnutek?

Začelo se je seveda s preučevanjem vsega, kar sem našel v knjigarnah in knjižnicah, preden sem se sploh lotil pisanja. Tako kot večina ljudi sem si Ilire predstavljal čisto drugače – kot svetlolase, visoke … Stopil sem v stik s strokovnjaki s tega področja, poiskal sem arheologe, antropologe, etnologe in lingviste, ki so pri filmu sodelovali kot svetovalci. Potrebno je bilo interdisciplinarno delo, ker je iz podatkov zelo težko iztisniti življenje. Okej, vemo, kako je bil videti njihov nož, ampak – kaj so z njim počeli? Kakšno je bilo njihovo duhovno obzorje in v kaj so verovali? Kako bi ravnali v določenih situacijah? Po inteligenci in mentalnih sposobnostih so bili takratni ljudje enakovredni nam, v zvezi s tem si nima smisla lagati. Bil pa je družbeni kontekst tako drugačen, da bi se nam najbrž zdelo neobičajno kako ravnanje, ki je bilo zanje samoumevno. Danes rečemo, da so bili praznoverni, kar je sicer neprimerna beseda – le duhovno obzorje je bilo drugo. Če bi zjutraj, ko sem se vozil proti Ljubljani, nad cesto opazil tri ptice, ki so letele v isto smer, bi v nekem drugem času morda odpovedal dogovor.

Z interdisciplinarnim delom se je začela dokončevati sestavljanka, ki me je morda začudila, ampak ker, kot sem že povedal, spoštujem dognanja znanosti, nisem imel druge možnosti, kot da upoštevam ljudi, ki vedo veliko več od mene.

Vsi ti podatki so vplivali tudi na formo filma, na način dela: odločili smo se, na primer, da ne bomo uporabljali dronov in spektakularnih posnetkov iz zraka. Tega zornega kota preprosto ne bi imeli, če bi bili prisotni v tistem času in kraju. Hotel sem, da dogajanje spremljamo s človeške perspektive.

Tudi nediegetične glasbe v filmu ni – le tista, ki jo sami pojejo in igrajo. S filmske perspektive te vedno skrbi, da bo kakšen prizor dolgočasen, želiš si poudariti čustveni naboj, in dramatična glasba ob smrti Volsusu bližnje ženske bi to dosegla. Ampak – ne! V resničnem življenju nimamo glasbene podlage.

Če gledalec opazi vse te elemente, bo na neki način odklenil "šifro" za gledanje filma.

Kako dolgo je bilo torej od začetka študija do dokončanega filma?

Strah me je prešteti, ker je minilo veliko več časa, kot bi si želel. (Smeh.) Ampak ko je film končan, je končan – lahko si 20 let delal grozen film ali pa nekaj mesecev sijajnega. Količina vloženega dela se mi ne zdi relevantna, niti je ne nosim kot kakšno trofejo, vseeno mi je.

No, vprašali ste po številki: prvi koncept sem imel leta 2011, snemali pa smo leta 2021, torej deset let pozneje. Skoraj dve leti sta odpadli zaradi pandemije covida-19, že načrtovano snemanje smo morali odpovedati. Pa tudi ljudi je težko prepričati o sodelovanju pri zgodovinskem filmu, praviloma so skeptični. Poleg tega sem imel v življenjepisu pred tem samo animirane filme – jasno, da mi niso zlahka dali denarja za nekaj čisto drugega.

V zgodbo vstopimo z Volsusom in njegovo izgubo ljubljene osebe – travmo, ki ga požene na pot maščevanja. A postopoma se ta osredotočenost zgodbe nanj porazgubi, v ospredju je kar naenkrat več likov in na koncu Volsus ne dobi ravno zadovoljujoče katarze. Kako ste si zamislili njegov karakterni lok?

Strinjam se s trditvijo, da se Volsus sredi filma malo izgubi; to je bila zavestna odločitev in bo nekatere gledalce gotovo razočarala. Lahko bi si zamislil shakespearjansko zgodbo o maščevanju, lahko bi v film stlačil svojo lastno moralko, na primer: 'Maščevanje je napačen pristop, s tem škoduješ tudi sebi.' Ampak, saj to vemo! Volsus bi bil lahko junak, ampak to se mi zdi kanonska rešitev – in v dramaturgiji sem vedno sumničav do kanonskih odločitev. Izhajajo iz tega, kar občinstvo pričakuje, da lahko like označi za "večplastne". Pogovarjal sem se z neko hrvaško novinarko, ki je komentirala, da se ji zdi Publikan najbolj večplastni lik – ampak po mojem samo zato, ker največ govori. To pomeni, da je najbolj slikovit, to je pa tudi vse!

Celo zgodbo bi lahko kontekstualiziral takoj na začetku, vstavil mednapis, ki bi pojasnil, kdo so Rimljani in kdo Iliri in kaj se je z enimi in drugimi v tistem obdobju dogajalo. Ne! Na začetku bomo vsi skupaj, tako kot ob rojstvu, bolščali v neznane ljudi in skušali razbrati, kaj počnejo. Angažirajmo se malo, no.

Zakaj je bilo pomembno, da igralci govorijo arhaični jezik? V zgodovinskih filmih pogosto obstaja t.i. "prekinitev neverovanja", gledalčeva privolitev v predpostavko, da liki govorijo predvideni jezik, čeprav ga v resnici ne. Vaš pristop terja veliko od igralcev, ki se morajo ne samo naučiti neznanega jezika, ampak se tudi odzvati na replike, ki jih v resnici ne razumejo.

Arhaične jezike so že prej uporabljali v filmih, to ni naša domislica ali posebej ekskluziven pristop. Ampak niti za hip si nisem mogel predstavljati, da bi Iliri v filmu govorili hrvaško ali, še huje, angleško. Jasno pa je, da je ilirski jezik, ki ga uporabljamo, filmska konvencija – morali smo si ga izmisliti. Konec konec nam pa ne bo nihče mogel reči, da se motimo!

Koliko zgodovinske podlage je bilo za konstrukcijo ilirskega jezika?

Obstajal je t. i. delmatski jezik; njegov zadnji govorec, neki rudar z Raba, je umrl v 19. stoletju, ohranili so se določeni transkripti. To seveda ni bil ilirski jezik, tako zelo slovanski pa tudi ne. Nekaj ostankov je v besedišču: danes poznamo besedo katun, ki pomeni pastirsko domovanje, uporabljajo jo na Velebitu. Beseda sabaium je pomenila pivo, uporabimo jo tudi v filmu. Na območju Čičarije danes še živijo Istroromuni oz. Vlahi, katerih predniki so se tam naselili v času turških vpadov; stari ljudje še poznajo istroromunski jezik, ostanek latinščine z raznimi primesmi. Tudi tukaj ne moremo reči, da je to ilirski jezik, a obstajajo njegove sledi.

Vlahi so živeli po celem Balkanu in srednjeveški Dušanov zakonik navaja, da se Srbi ne smejo poročati z vlaškimi ženskami: to pomeni, da so Vlahi veljali za druge, enako je bilo na Hrvaškem.

Pod črto: ilirski jezik je bil indoevropski jezik, in če se znanstveniki lahko trudijo z arheološkimi metodami rekonstruirati protoindoevropski jezik, lahko tudi mi informirano ugibamo, kako je zvenela ilirščina. Hotel sem biti karseda avtentičen. Rekrutiral sem lingvista Ranka Matasovića, ki je moj scenarij prevedel v ilirščino. Pred tem si je moral ustvariti lastno logiko sintakse besed in na tej podlagi slovar; jasno, da si je pomagal tudi z albanščino. To se mi je zdela edina etično sprejemljiva metoda, saj dopušča možnost, da smo na pravi poti.

Z latinščino je bilo verjetno lažje, čeprav seveda niste mogli poseči po klasični izgovarjavi.

Ne, v filmu uporabljamo t. i. vulgarno, ljudsko latinščino – a vsak klasični filolog bo potrdil, da ne moremo čisto dokončno vedeti, kakšna je bila izgovarjava. Če sledimo zdravorazumski logiki in pomislimo, da tudi danes obstaja ogromno narečij, ki odstopajo od knjižnega jezika … Hudiča. Imamo lahko samo svoj predlog, kako je vse skupaj zvenelo. Morda se bo v prihodnosti našlo kaj, kar nas bo v celoti demantiralo.

Kako ste igralcem pomagali z učenjem besedila? So se naučili fonetično? Ste jim morda pomagali s slušalko in prišepetovalcem?

Profesor Matasović jim je vse replike posnel na trak, da so jih lahko poslušali – je pa res, da on ta jezik zdaj že drdra, kot da ga govori od rojstva. Morali so se naučiti celo reč na pamet, kaj pa drugega. Imeli so tudi inštruktorice za latinščino in ogromno vaj. Priznam, da je bilo naporno, ampak so se znašli.

Od kod ste črpali vulgarne vojaške koračnice, ki jih prepevajo vojaki na poti?

Ne vem, če privolim v izraz vulgarne … Kdor je bil v vojski, ve, da je točno tako. Živimo v politično korektni, "woke" dobi in sam sem velik nasprotnik take drže. Postaja orodje imbecilne cenzure, jaz pa sem otrok panka in kot tak nasprotnik vseh totalitarizmov. To je edina pozicija, ki jo umetnik lahko zavzame. Ideja anarhizma mi je zelo blizu.

Morda sva se narobe razumela. Vulgarno ni bila vrednostna sodba, le opredelitev besedišča v nasprotju s klasično latinščino. So uporabljene kletvice zgodovinsko izpričane?

Strinjam se, da je beseda "vulgaren" odvisna od konteksta. Naši latinisti so se oprli na Petronijev Satirikon in njegovo besedišče. Latinisti bodo na primer opazili tudi, da Leonida govori latinščino s primesmi grščine – drugi pa prav gotovo ne. Ampak kot avtor bom vedel, da je to v filmu.

Vojaško koračnico nam je napisal literat in arheolog Mladen Blažević, avtor romana Ilirik, ki sicer nima povezave z našim filmom. Kar zadeva ilirsko ojkanje: če greš danes v Vlaje, kot mi temu rečemo – torej v Drniš, Knin, Benkovac, še vedno pojejo na sproščen, zafrkljiv način. Ojkanje je arhaično petje, ki seže še v predslovanske čase in je značilno za živinorejsko, planinsko prebivalstvo. Pomagal nam je etnomuzikolog iz Splita, ki se ukvarja z zgodovilno regionalne glasbe. Sam bi si glasbo morda drugače zamislil, a sem imel veliko ljudi, ki so me korigirali.

Kaj je bil največji izziv za kostumografsko ekipo? Ste imeli na razpolago kakšne funduse rimljanskih uniform? Je bila težava v tem, da so morali ovčji kožuhi, ščiti in orožje delovati ponošeno, rabljeno?

To je dobro vprašanje, ker zadeva pričakovanja občinstva v zvezi s tem, kaj bi morali videti. Ampak ta pričakovanja so lahko včasih napačna. Tudi pred dva tisoč leti si lahko imel na sebi nov kožuh, lahko si imel nov in čist lonec. Pričakujemo, da bo v filmih vse umazano in okrušeno, ampak to ni nujno avtentično, enako velja za kostume. Marsikdo je bil videti kot iz škatlice, stiliziran od glave do peta – ali pa ne.

Kar zadeva legionarsko opremo, obstaja veliko zanesljivih zgodovinskih virov. Naša kostumografinja Zjena Glamočanin je sodelovala z Britancem Grahamom Sumnerjem, ki je preučeval načine tkanja in barvanja tekstilov v Starem Rimu. Ilire je morala obleči sama, a na podlagi etnoloških in arheoloških podatkov. Ruralno prebivalstvo je precej konservativno in mode ne spreminja ravno pogosto, tako da so mnogi elementi oblačil enaki kot tudi stoletja pozneje. To, česar nismo vedeli, smo si morali izmisliti – a tudi tukaj brez spektakularnosti v službi tega, da bi bil film "videti boljše". Ti ljudje so bili revni, najverjetneje bosi in z zakrpanimi oblačili. Take prizore razkrivajo še celo etnografske fotografije z začetka 20. stoletja.

Kakšni so bili na Hrvaškem odzivi iz zgodovinarskih vrst? Je kdo izpodbijal kakšno plat vašega "branja" ilirske kulture?

Odzivi so se zvrstili v razponu 360 stopinj: nekateri filma nikakor ne marajo, nekatere filmske kritike izrazito moti domnevno pomanjkljiva narativno-dramaturška linija, razne nacionaliste pa film moti, češ da Iliri že niso bili taki barbari, da so imeli sijajne palače … Že res, ampak ne na kraju in v obdobju, ki ga opisuje Illyricvm. Film sproža tudi zelo žolčne debate o genetiki, kdo smo in od kod smo, saj si predstavljate. Spet drugim pa je resnično zelo všeč – dobro se mi zdi, da sproža različne odzive in da je revitaliziral naše dojemanje zgodovine. Iliri zdaj za marsikoga ne bodo več popolnoma prazen koncept – "Iliri, kdo hudiča so že to?" Videli so vsaj en film, čeprav se potem pričkajo, da tako pa že ni bilo.

Snemali pa niste na lokaciji, kamor je zgodba umeščena. Je bilo v Bosni lažje najti prostrane planjave? Ali pa je bila to pač obvezna koprodukcija, pri kateri je sodelovala tudi Bosna in Hercegovina?

Prvotni načrt je bil, da bomo snemali na Velebitu – pokrajina tam je točno to, kar smo potrebovali za film, dobro jo poznam kot dolgoletni kolesar. Tam je velik vizualni razpon različnih pokrajin, ampak v Bosni smo našli območje, ki se tako po rastju kot po klimi zelo lepo sklada s tamkajšnjimi razmerami. Ne počutim se, da smo na slabšem. Smo pa produkcijo dejansko preselili, ker je Hrvaška preprosto predraga.

Bi ta film, ki je stal milijon evrov, sploh lahko posneli brez sodelovanja z drugimi državami, samo s sredstvi HAVC-a? Je koprodukcija za vas nujno zlo ali priložnost?

Najbrž bi morali na to odgovarjati naši producentki Eva Rohrman in Ankica Jurić Tilić. Lahko povem samo, kako je z moje perspektive. V teh krajih si pravimo, da smo države, ampak v resnici smo samo majhne fevdalne gmote. Zgodovinski filmi so zaradi kostumov, rekvizitov in podobnega vedno dragi in vsaka država v tej regiji bi se česa podobnega težko lotila sama. Koprodukcija je zapletena samo, kar zadeva papirologijo, na primer pridobivanje vizumov za kosovske sodelavce. Mene osebno pa navdušuje povezovanje filmskih strokovnjakov iz regije – barvno gradacijo smo na primer opravili v studiu Teleking v Ljubljani, Julij Zornik je skrbel za zvok. Na boljši kraj ne bi mogel priti. Obstajajo točke, znane po kakovosti, ki jih v filmskem svetu vsi poznamo. "Pojdi tja, tam je bolje."