Ko je Angelo Crespi januarja letos prevzel vodenje pinakoteke Brera, si je kot prednostno nalogo zadal dokončanje projekta Palača Citterio, ki so ga njegovi predhodniki potisnili ob stran, zastranila pa ga je tudi zgrešena arhitekturna vizija. Takratni minister za kulturo Gennaro Sangiuliano je Crespiju namreč določil rok za odprtje novega krila – 7. december, god milanskega zaščitnika sv. Ambroža. Na voljo je imel torej manj kot eno leto, da je razrešil strukturne težave in vodil razobešanje več sto del moderne umetnosti, ki jih je Brera v dar dobila že pred desetletji.

Minister se je medtem zamenjal, na čelu ministrstva za kulturo je zdaj Alessandro Giuli, rok pa so vseeno ujeli: Palazzo Citterio so slavnostno inavgurirali na predvečer uradnega odprtja 8. decembra.

Odprtje palače je bilo stvar etičnega imperativa
Po desetletjih zamud časovnice niso pospešili zato, "ker bi hoteli komu kaj dokazati", kot je za tiskovno agencijo AP poudaril Crespi. "Zavedali smo se, da je bilo galerijo treba odpreti. To ni bilo samo vprašanje gospodarstva, ampak povsem etično vprašanje. Po 52 letih take čudovite zgradbe nismo mogli pustiti, da bi bila ta čudovita zgradba iz gole inercije še naprej zaprta".

"Grande Brera" poveže milanske muzeje
Odprtje Palače Citterio je tako utelesilo več desetletij staro vizijo za Grande Brero, ki pod svojim okriljem združuje še pinakoteko in Narodno knjižnico Braidense. Od 2. decembra Grande Brera upravlja tudi Da Vincijevo Zadnjo večerjo, verjetno najslavnejšo italijansko umetnino, ki je na ogled ravno v Milanu. Občutljiva freska, ki si jo lahko ogleda samo omejeno število ljudi pod nadzorovanimi pogoji, je doma v nevpadljivi cerkvici približno kilometer stran od pinakoteke in Palače Citterio.

Z združitvijo je nastala nekakšna mreža državnih muzejev v Milanu, ki ima veliko višji profil na državni ravni, kot ga je imela Pinakoteka Brera prej. Vodstvo mreže ima tudi precejšnjo avtonomijo; Crespi razpolaga z 80 odstotki vseh prihodkov muzejev.

Samo Zadnja večerja in Pinakoteka Brera skupaj vsako leto naštejeta najmanj milijon obiskovalcev, kar pomeni več kot 10-milijonski prihodek. Kot skupna enota se Brera uvršča v prvo deseterico najbolj obiskanih lokacij v Italiji.

Milano, kulturna prestolnica?
Crespi bi slavo Zadnje večerje rad izkoristil za promocijo manj razvpitih enot kompleksa Brera, na primer Akademije lepih umetnosti, botaničnih vrtov in observatorija. Milano, ki je trenutno znan predvsem kot meka mode in finančnega sveta, bi lahko postal tudi italijanska prestolnica umetnosti, upa direktor.

Mnogi turisti v Milanu se namreč niti ne zavedajo, da bi se od milanske stolnice lahko peš sprehodili do mojstrovin Michelangela, Canove, Caravaggia, Raffaella, Bellinija, Piera della Francesce in drugih. "Vsa največja imena italijanske umetnosti so zgoščena na nekaj sto metrih," opozarja Crespi, ki je prepričan, da se kot mesto umetnosti Milano lahko mirno kosa s Firencami, Rimom in Benetkami. Grande Brera bo postala "gonilo te zgodbe o Milanu kot mestu umetnosti," napoveduje.

Do pomladi bodo pinakoteko Brera povezali s Palačo Citterio: med njima se bodo ljudje sprehodili skozi botanični vrt.

Ob vstopu v Palačo Citterio obiskovalce pozdravi Človeška poplava, monumentalno delo, ki ga je v 19. stoletju naslikal Giuseppe Pellizza da Volpedo. Umestitev te slike naj bi služila kot "most" do zbirke pinakoteke, ki se lahko pohvali s številnimi renesančnimi in baročnimi umetninami z območij, ki jih je osvojila in izropala Napoleonova vojska.

Temelj novega muzeja je več sto del, ki sta jih že pred desetletji donirala zbiratelja Emilio Jesi in Lamberto Vitali. Jesi, ki je živel v sami palači, je zbiral predvsem dela svojih sodobnikov (z letnico nastanka med 1930 in 1970); iskal je predvsem italijanske umetnike, čeprav so v zbirki tudi Picassova dela. Vitali je imel veliko bolj eklektičen okus: zbiral je vse, od arheoloških artefaktov in bizantinskih mozaikov do umetnosti 20. stoletja; najbolj sta mu bila pri srcu slikarja Giorgio Morandi in Amedeo Modigliani, s katerima je tudi prijateljeval.

V muzeju bo na ogled tudi serija 152 miniaturnih avtoportretov, ki jih je ustvaril italijanski neorealistični scenarist Cesare Zavattini.

Konec zavlačevanja
Delavci so novo stalno zbirko na stene obešali do zadnjega dne pred odprtjem. Crespi je priznal, da mu je celo lastno osebje predlagalo, naj odprtje za nekaj dni zamakne. A direktor se ni dal. "To bi pomenilo, da bi stopili v novo zanko, da bi se odprlo novo poglavje idej in projektov, ki bi jih bilo treba dokončati. Trenutek je zdaj, in to je bilo treba dokončati."