V milanski palači Reale so namreč na ogled postavili dela predstavnikov gibanja scapigliatura, katerega bi lahko prevedli tudi kot italijansko bohemo; izraz scapigliati namreč v dobesednem prevodu pomeni neurejen in razkuštran. Umetnost scapigliatura si je v obdobju neposredno po risorgimentu oziroma po gibanju, ki si je prizadevalo za združitev italijanskih ozemelj v nacionalno državo, prizadevala za preporod italijanske umetnosti, in sicer prek upoštevanja tujih vplivov, ki so definirali sodobno umetnost 19. stoletja. Ključni vpliv so bili literarni dosežki Edgarja Allana Poeja in Charlesa Baudelaira, umetniki pa so recipirali tudi delo nemških romantikov in francoskih boemov, kot sta Theophile Gautier in Gerard de Nerval.

Romantično podobje in "gotski" strahovi
Gibanje scapigliatura, katerega razcvet je mogoče umestiti med leti 1860 in 1880, je v italijansko, natančneje v lombardijsko umetnost, saj je bilo njegovo središče Milano, vpeljalo za tedanjo italijansko umetnost povsem novo motiviko. Romantični temi usodne ljubezni in smrti, "gotsko" podobje, vizije, spodbujene z uporabo drog, tematiziranje nadnaravnega in dekadentne spolnosti so določali umetnost, ki jo je v literaturi mogoče postaviti ob dosežke nemškega idealizma, francoskega simbolizma, ameriškega transcendentalizma in angleške romantike.

Giovanni Carnovali ali Il Piccio
Vlogo scapigliatura kot napovedi futurizma lahko opazimo v delu slikarja Giovannija Carnovalija, imenovanega tudi Il Piccio. Njegovo slikarstvo zaznamuje mojstrska uporaba svetlobe, ki jo Il Piccio ob prehodu čez figure 'stanjša' in figuram tako podari značaj eteričnosti in nadnaravnosti; to so "zmuzljivi" liki, za katere se zdi, da ne pripadajo ne temu ne onemu svetu. Ta nova generacija slikarjev, ki je bila podobno kot kasnejša "legija" avantgardistov nastrojena protiakademsko, je bila naklonjena eksperimentiranju v slikarski tehniki; zanjo je postal značilen poteg s "štrenastim" čopičem in nanašanje barve z intenzivnim sijem, s čimer so skušali doseči nov učinek znotraj tehnike chiaroscuro oziroma ustvarjanja kontrasta med svetlobo in temo.

Scapigliatura v 250 delih
Na razstavi, ki bo na ogled do 22. novembra, je na ogled postavljenih približno 250 del. Ker dogodek osvetljuje le likovno plat sicer vsestranskega gibanja, naj omenimo še nekaj drugih avtorjev, katerih dela razstava podrobneje ne osvetli. Zanimiva oseba znotraj gibanja scapigliatura je bil skladatelj in glasbenik Arrigo Boito, ki je z opernim delom Mefistofele v italijansko operno tradicijo zanesel wagnerianski pristop k operi, ki se je ogibal tradicionalni strukturi sosledja 'udarnih' arij in vmesnih 'mašil' in ki je stremela k koncipiranju opere kot celovite glasbene drame, med potekom katere gledalčeva pozornost v nobenem trenutku ne sme pojenjati. Boito je skupaj s pesnikom in slikarjem Emiliom Prago tudi pomagal zagnati gibanje Scapigliatura; tandem je namreč v letu 1864 urejal vplivni časopis Il Figaro in tako promoviral ideje, ki so razburjale lombardijsko meščanstvo.

K celostnemu umetniškemu delu
Prago je potrebno omeniti tudi v zvezi s književnikom Iginom Ugom Tarchettijem, saj je delo obeh mogoče ovrednotiti kot najboljši prikaz estetskih aspiracij gibanja scapigliatura. Njun prispevek je tudi domislek teorije synaesthesia, ki je stremela k iskanju vezi in sodelovanju glasbe, pesništva in slikarstva, torej gre za neke vrste italijanski pandan Wagnerjevemu stremljenju k koncipiranju Gesamtkunstwerka. Z gibanjem Scapigliatura sicer povezujejo tudi slikarja švicarskega rodu Arnolda Böcklina, najbolj znanega po njegovih petih slikah Otoka mrtvih, ter likovne umetnike Tranquilla Cremono, Danieleja Ranzonija in Giuseppeja Grandija.