Fantastična ženska režiserja Sebastiána Lelia je na neki način komplementaren film k Čilenčevemu prejšnjemu celovečercu Gloria (2013), ki je bil prav tako zgodba o ženski, ki se mora sama soočiti s pričakovanji in omejitvami sodobne čilske družbe (mimogrede, film bo še letos dobil ameriško adaptacijo z Julianne Moore v naslovni vlogi).

Ko se njen partner Orlando (Francisco Reyes) neke noči sesede zaradi nenadne slabosti, Marina (Daniela Vega) postopa tako, kot bi najbrž vsak v podobni situaciji: strpa ga v avto in ga odpelje v najbližjo bolnišnico. Ko ji na urgenci sporočijo, da je bila za Orlanda anevrizma usodna, se Marina, sicer strta, v bolnici ne zadržuje dlje, kot je nujno potrebno. Petindvajset let starejši, od nje veliko bolje situirani partner ima namreč nekdanjo ženo, brata in odraslega sina, ki na Marino, transspolno žensko, gledajo v najboljšem primeru z zadržanim odporom in v najslabšem s kolerično ihto.

Nenadna izguba ljubljene osebe je travmatična izkušnja - in še toliko bolj za Marino, ki je kar naenkrat ne samo v resni stanovanjski stiski (Orlandova družina jo hoče iz njegovega stanovanja vreči takoj), ampak tudi osumljena za zločin, ki ga nikoli ni bilo. Uradne osebe – sumničavi zdravnik, policist, ki jo vztrajno nagovarja z moškimi zaimki in prejšnjim imenom, "zaskrbljena" kriminalistka, ki vztraja pri preiskavi itd. – iz rokava navdušeno vlečejo razloge, da bi jo osumili prostitucije, morda nasilja nad starejšo osebo, vsekakor nekakšnega nečednega vedenja. (Kot da bi petindvajsetletna razlika med partnerjema v tradicionalnih okoliščinah povzročila kakršen koli sum ...) Zdi se, da je Marinin obstoj že sam po sebi prekršek, le treba je še najti dovolj politično korekten način, da se sankcionira. Sovraštvo do drugačnosti se v našem okolju ne manifestira samo v obliki telesnega nasilja in vulgarnih psovk, nam sporoča Leilo, ampak predvsem z neskončno serijo mikroagresij, od vrtajočih pogledov do negativnih predpostavk.

Gledalčevo nelagodje se sistematično stopnjuje: vsaka nova interakcija Marine z okolico potrdi, kako globoko je transfobija vsajena v mainstreamovsko kulturo. Orlandova nekanja partnerica Sonia (Aline Küppenheim) protagonistki prepove, da bi se udeležila pogreba, da ne bi s tem "vznemirila" pokojnikove širše družine. Marina, ki v konfrontaciji s sovraštvom in nerazumevanjem vedno izbere zmernost in empatijo, tako dobiva razsežnosti tragične junakinje; veliko sorodnega ima z ženskimi liki, ki jih je znal s svojimi zgodnejšimi filmi tako precizno izrisati Pedro Almodóvar.

Na prvi pogled afirmativen naslov filma v španščini dopušča dvoumno interpretacijo – to pride do izraza, ko nekdo v zvezi s protagonistko omeni mitološko, torej fantastično (tj. izmišljeno) bitje himero.

Čeprav je letošnja podelitev oskarjev "pisala zgodovino" s tem, da je Daniela Vega postala prva transspolna ženska med podeljevalci zlatih kipcev, je Akademija v resnici spregledala pravo priložnost – nominacija za najboljšo igralko v glavni vlogi bi bila absolutno na mestu. Fantastična ženska je študija značaja, zato kamera le redko zapusti Danielin obraz. Še posebej ganljiv je njen igralski dosežek v prizoru, ko se mora Marina izdajati za moškega, da bi prišla do predmeta, ki je zanjo izredno pomemben: zanikati mora svojo identiteto, za katero se sicer bori vsak trenutek svojega vsakdana. V zgodbi so tudi elementi magičnega realizma, ki se bodo komu verjetno zdeli odveč, a ponekod – na primer v prizoru bitke z vetrom – je lirizem povsem na mestu.

Leilo k temi sicer večinoma pristopa s taktom, a to ne pomeni, da ga na trenutke ne zanese v senzacionalizem; gledalca tako rekoč vabi, naj pri sebi ugiba o tem, ali je Marina svoj spol potrdila z operacijo ali ne. Na izrecno vprašanje o njenih genitalijah protagonistka sicer zasika, da "se tega ne sprašuje", a je film očitno ne upošteva. V mučnem prizoru zdravniškega pregleda na policijski postaji jo izvedenec prisili, da se sleče. Ko mora spustiti rjuho, ki jo je držala okrog pasu, se kamera preseli na zdravnikov obraz in njegov pogled, ki drsi navzdol; grajenje "napetosti" s takimi prijemi se zdi ceneno. Na podoben način je očitna simbolika ogledal, ki se pojavljajo v vseh velikostih in različnih kontekstih ter domnevno opozarjajo na introspekcijo junakinje (in nas samih?). Prav tako bi lahko preživeli brez najbolj predvidljive izbire tematskega komada v zgodovini: ko se pelje na srečanje z Orlandovo nekdanjo ženo, Marina v avtu z Aretho Franklin prepeva (You Make Me Feel Like) A Natural Woman.

Čilska drama je, kot vemo, letos osvojila tujejezičnega oskarja. Roko na srce: očitek, da je Fantastična ženska vsaj do neke mere zastavljena kot "vaba za oskarje", ni popolnoma iz trte izvit. Film je zavestno strukturiran tako, da v gledalcu vzbuja empatijo do marginalizirane, diskriminirane posameznice, ki jo okolica dosledno zlorablja na vsakem koraku (ne privoščijo ji niti, da bi imela psa!) A morda je treba stvari postaviti v perspektivo: pred pičlimi štirimi leti je Akademija z oskarjem nagradila transspolni lik, ki ga je igral Jared Leto. Zdaj te zgodbe vsaj pripovedujejo ljudje, ki jim pripadajo.

Ocena: 4; piše Ana Jurc