Kaj smo na malih zaslonih leta 2024 sploh gledali? Če se je leto 2023 v anale zapisalo z labodjim spevom nekaj sijajnih nadaljevank – Nasledstvo, Barry, Reservation Dogs – pa je letos zabavna industrija deloma še okrevala po dvojni hollywoodski (scenaristični in igralski) stavki. Pretočne platforme so dvigovale cene in preganjale deljenje gesel, številne izvirne serije so bile odpovedane ali v nedogled prestavljene. Nove sezone uspešnic Beli lotos, Severance in Stranger Things tako dobimo šele naslednje leto. Pa vendar tudi letos ni bilo vse slabo.
V polju televizije je morda še težje imeti celovit pregled nad ponudbo kot v polju filma: nikoli ni mogoče videti niti večjega dela serij; določeni žanri in tematski sklopi neizbežno ostanejo neraziskani. Zame na primer nikoli ni na vrsto prišla najdražja animirana serija vseh časov, Arcane, prav tako ni bilo časa za novo priredbo Intervjuja z vampirjem, nekje spotoma sem pozabila spremljati vampirsko komedijo Kaj počnemo v mraku in politično srhljivko The Diplomat, priredbe videoigre Fallout pa (kljub svoji ljubezni do tematsko sorodnih Zadnjih med nami) nikoli nisem začela gledati.
Vsak gledalec televizije ve, da mu ogromno časa odžrejo tudi popolnoma solidne, povprečne serije, ki so korektno zgrajene in dobro odigrane, a v ničemer ne premikajo meja ali posegajo po veličini. Sem bi uvrstila prvi izlet v svet televizije mehiškega velikana Alfonsa Cuaróna: njegova visokoproračunska srhljivka Disclaimer je bila kljub Cate Blanchett v glavni vlogi precejšnje razočaranje. Netflixovo viralno komedijo Nobody Wants This se je dalo pogledati na mah in enako hitro pozabiti, The Perfect Couple in Expats sta bili dve seriji z medsebojno zamenljivima vlogama Nicole Kidman kot hladne, patricijske matriarhinje, politična satira Režim s Kate Winslet na čelu pa je bila preprosto brca v temo. Predzgodbi dveh kultnih franšiz, Zmajeva hiša in Prstani moči, sta zamudila trenutek, da se poslovita, preden bi zbledela iz kolektivne zavesti in javnega diskurza, in In tako naprej.
V nadaljevanju je torej še zdaleč ne izčrpen, morda pa vsaj reprezentativen pregled ponudbe na malih zaslonih v iztekajočem se letu. V moji prvi peterici so kar štiri literarne adaptacije, od tega tri neanglocentrične. To je dokaz, da ima (pop)kultura še vedno najraje "preverjene", že znane zgodbe – pa tudi dokaz, da se morda vendarle ne vrti vse samo okrog brezdušnih nadaljevanj in praznega spektakla.
Katero nadaljevanko ste pa vi največkrat priporočali znancem? Vabljeni k nadaljevanju seznama v komentarjih.
20. Igra lignja (Squid Game), 2. sezona
Netflix
Roko na srce, Igra lignja 2 ni na seznamu zato, ker bi se lahko kosala z izjemno prvo sezono južnokorejske senzacije, ampak zato, ker smo jo vsi nestrpno pričakovali in jo verjetno v teh nekaj dnevih od premiere tudi že pogledali. Kdo navsezadnje leta 2021 ni bil fasciniran in obseden s krvavo štorijo o smrtonosni igri, v kateri se do vratu zadolženi reveži koljejo med seboj za možnost osvojitve obscenega bogastva?
Šok prvega srečanja s konceptom Igre lignja je bilo v drugo nemogoče poustvariti, zato je bilo treba zaviti v drugo smer. Avtor Hwang Dong Hyuk v drugi sezoni grozo išče v tem, da vso to nečloveško brutalnost izkusiš še enkrat – ravno to se namreč zgodi Seongu Gi Hunu (Lee Jung Jae). Gi Hun je zadnji dve leti ves svoj čas in denar (od zmage) posvetil lovu na skrivnostnega moža iz sence, ki igre vodi, nato pa po spletu okoliščin še enkrat pristal v gladiatorski areni, z novo reprezentanco obsojencev na smrt.
Dogajanje razpade na dve pripovedni niti; v eni spremljamo Gi Huna v igri, vzporedno pa njegovo ekipo na svobodi, ki išče prizorišče iger. Edine zanimive stvari se zgodijo v areni: Gi Hun vedno znova z nejevero opazuje, kako ljudje izberejo denar pred (lastnim) življenjem. Čeprav ve, kaj sledi, tega ne more preprečiti.
Druga sezona s svojo razširjeno perspektivo ponuja zanimive iztočnice za razmislek (pod maskami negativcev se ne skrivajo mitske pošasti, ampak samo običajni ljudje). Obsodba nepoštene razredne družbe in iluzije svobodne volje ostaja enako očitna kot prej, a zaradi neenakomernega tempa in nezadovoljujočega odprtega konca je Igra lignja 2 pod črto razočaranje.
19. Temna snov (Dark Matter), 1. sezona
AppleTV+
Ekranizacija znanstvenofantastičnega romana Blaka Croucha, ki jo je pisatelj sam priredil za televizijo, ponuja zanimivo variacijo na temo multivesolja, ki ni povezana s stripovskimi zgodbami in superjunaki. Profesorja fizike Jasona Dessena (Joel Edgerton) nekega dne po glavi lopne in ugrabi Jason Dessen (Joel Edgerton) iz vzporedne resničnosti. (Eden od njiju se ni nikoli odpovedal svojim sanjam o eksperimentalni fiziki in je izumil črno kocko, ki omogoča preklapljanje med svetovi, drugi se je zadovoljil z neizstopajočo kariero profesorja kvantne mehanike, a imel zato čas, da si je ustvaril bogato zasebno življenje.)
Medtem ko Jason 1 na vse pretege poskuša najti pot nazaj v svoje življenje ter k svoji ženi Danieli (Jennifer Connely), poskuša Jason 2 čim bolj neopazno zdrsniti v njegovo vlogo predanega moža in družinskega očeta. Jason 1 svojo resničnost išče v množici alternativnih Chicagov; nekatere so upustošile vojne in okoljske katastrofe, nekateri so futuristična vizija tehnološkega napredka, nekateri pa samo srhljivi približki njegovega starega življenja, v katerih pa živijo drugi Jasoni.
Temna snov je tako precej temačen, eksistencialističen razmislek o zamujenih priložnostih, o poteh, ki jih v življenju nismo ubrali in o odločitvah, ki so nepopravljivo zaznamovale našo usodo. Kaj pa, če smo s tem, da smo uresničili vse svoje življenjske ambicije in sanje, po poti izgubili nekaj bistvenega? Ali vemo, česa bi bili v resnici zmožni, če bi se počutili resnično ogrožene?
Glede na svojo visokoletečo tematiko je temna snov presenetljivo prizemljena zgodba, ki išče univerzalnost in realizem tudi v najbolj neverjetnih situacijah. Če so nekatere epizode v prvi vrsti karakterne študije, pa se v drugih tehtnica nagne v korist teorij zarote, srhljivke o maščevanju in celo klasičnih znanstvenofantastičnih serij iz devetdesetih. Čeprav je to zgodba, ki se je najbrž ne bi dalo povedati v dveurnem filmu, devetdelna serija vseeno na trenutke deluje prenabuhlo in razvlečeno.
18. Slow Horses, 4. sezona
(Apple TV+)
Če bi obstajala nagrada za najbolj konsistentno nadaljevanko, bi bila Slow Horses soliden kandidat: za nami je – brez vidnih padcev v kvaliteti – že četrta sezona vohunske sage o skrivnostih in spletkah z epicentrom v "Močvari" (ang. Slough House), oddelku tajne službe, kamor MI5 odlaga svoje najbolj zavožene in neperspektivne agente.
Gary Oldman že štiri sezone očitno uživa v igranju povaljanega, vidno zaudarjajočega, prdečega in zapitega genija Jacksona Lamba, pisana druščina agentov, ki jih vodi, pa iz leta v leto v svoje vloge stopa z večjo avtoriteto. Tokrat sta v ospredju River Cartwright (Jack Lowden) in njegov priletni dedek David (Jonathan Pryce), ki je bil nekoč med vodilnimi kadri MI5, zdaj pa je zaradi demence iz dneva v dan bolj paranoičen in zmeden. David je namreč v mladih letih poznal voditelja teroristične skupine (sijajni Hugo Weaving), odgovorne za bombo, ki je pravkar eksplodirala v središču Londona. River mora torej zaščititi svojega dedka, ki ga lovijo tako njegovi delodajalci kot teroristi, a se mora zaradi starčevega zdrsa v demenco zanašati predvsem sam nase.
Če se je tretja sezona preveč naslanjala na bombastičnost in eksplozije, pa so v četrti spet v ospredju dvojne igre, spletkarjenje in podobni prijemi klasičnega vohunskega žanra. Kristin Scott Thomas se vrača kot poddirektorica MI5, tokrat s še posebej nesposobnim šefom nad seboj (James Callis); če bi pogledi ubijali, bi bila njena pot na vrh že zdavnaj izčiščena. Serija funkcionira kot dobro naoljen stroj, kot skorajda realistična, humana protiutež idealiziranemu Jamesu Bondu, pred pustostjo pa je rešuje izrazito britanski smisel za humor.
17. The Bear, 3. sezona
Disney+
The Bear, serija o nevzdržnem stresu življenja v profesionalni kuhinji, je v dveh letih postala popkulturni fenomen: replika "Ja, chef" je zaživela samostojno življenje, Jeremy Allen White ima status sekssimbola, Chicago opaža porast kulinaričnega turizma.
Tretja sezona nas vrne v restavracijo, ki jo je Carmen Berzatto (Jeffrey Allen White) iz družinske italijanske sendvičarne prejšnjo sezono predelal v prostor visoke kulinarike, The Bear. Vrli prebivalci Chicaga nad najnovejšim primerom gentrifikacije niso nujno navdušeni; raje kot "to nobel sranje" bi spet imeli nazaj stari "pajzl", ki ga poznajo in imajo radi. Nova ekipa se mora odločiti: bodo stregli degustacijske menije v devetih hodih in merili na Michelinovo zvezdico ali pa se držali italijanskih klasik? Velikopotezno se odločijo, da zmorejo oboje – in to je simptomatično tudi za serijo kot celoto. Razpeta je med dosedanjo formulo za uspeh (stopnjevanje peklenskega stresa v kuhinji) in pa med lastno ambicijo brskanja po potlačenih družinskih travmah in psihološkega profiliranja protagonistov. K sreči se prve, varnejše izbire ne oklene kot pijanec plota.
The Bear je bila vedno (tudi) zgodba o tem, kako kulinarična industrija – kot še marsikatera druga – v imenu "genialnosti" nekaterim posameznikom tako v osebnih kot poklicnih odnosih dopušča več kot navadnim smrtnikom. Še več, včasih je toksično obnašanje celo predmet romantiziranja in poveličevanja, del mistike okrog nedosegljivega mojstra. In zdaj počasi prihaja do izraza to, kar je bilo prej samo nakazano: chef Carmy v resnici ni junak, pač pa klasični antijunak, za katerega v resnici ne bi smeli navijati; lažje ga katalogiziramo k Tonyju Sopranu in Dr. Housu kot pa k Tedu Lassu.
16. Tisti od zunaj (From), 3. sezona
Max
Oceno prispevala: Aleksandra Kerin Kovač
Serija prinaša kopico nadnaravnega dogajanja, začinjenega s pravšnjo mero krvavega gravža, da je lahko všečna tudi povprečnemu ljubitelju grozljivk, medtem ko ljubitelji nadnaravnega v njej morda lahko najdejo zapolnitev praznine, ki je nastala po koncu serij Skrivnostni otok (Lost) in Nadnaravno (Supernatural).
Premisa gre takole. Štiričlanska družina Matthews se zaradi ovire na cesti znajde v majhnem kraju brez imena. Ne pomaga vožnja v eno in drugo smer, stranskih cest ni, vsak poskus jih pripelje nazaj v središče kraja, kjer stoji nekaj družinskih hiš, poštni urad, policijska postaja, cerkev, okrepčevalnica in par drugih stavb. Tipično majhno ameriško mestece. Matthewsovi v stavbi na hribu srečajo ljudi, ki so se tako kot oni naključno znašli tukaj in obtičali. A to, da ne morejo oditi, je še najmanj. Ponoči se namreč pojavijo "pošasti" v podobi ljudi, ki vsakogar, ki ni zaprt v hiši, zavarovani s talismani, raztrgajo na koščke. S strašljivim nasmehom na obrazu.
Če sta prvi dve sezoni vprašanja le postavljali, a sta bili kljub temu zaradi lepo potekajočih zgodb in dogodkov napeti in gledljivi, tretja odgovori na večino vprašanj, ki so se pojavila ob odprtem koncu prejšnje sezone. Čeprav nam je po prvih dveh sezonah jasno, kdo so glavni nosilci serije, pa vpletanje stranskih likov in njihovih zgodb serijo ohranja napeto in še vedno svežo.
15. Genialna prijateljica (L'amica geniale), 4. sezona
Max
HBO-jeva ekranizacija italijanske sodobne klasike, Neapeljskega cikla enigmatične pisateljice Elene Ferrante, se je letos zaključila s priredbo sklepnega romana, O izgubljeni deklici. V tej meandrirajoči sagi o odraščanju smo spremljali Leno "Lenù" Greco (Alba Rohrwacher), ki popisuje zgodovino odnosa z najpomembnejšo osebo v njenem življenju, Raffaello "Lillo" Cerullo (Irene Maiorino) – od tega, kako sta skupaj odraščali v Neaplju v petdesetih let, pa do tega, kako sta se pol stoletja pozneje njuni poti razšli. Trenje v njunem odnosu tudi z novim parom (starejših) igralk ostaja v jedru zgodbe; njun destruktivni cikel popuščanja in nadvlade je ena najbolj kompleksnih upodobitev ženskega prijateljstva, kar smo jih kdaj videli na televiziji.
Tako kot predhodne tri je tudi četrta sezona razkošna, obložena z bogatim pejsažem in podrobnostmi, ter nežna in pretanjena v obravnavi človeških odnosov. Na žalost zgodba narekuje, da moramo kar nekaj minutaže odmeriti Lenujini obsedenosti z brezhrbteničnim, lažnivim Ninom Sarratorejem (Fabrizio Gifuni), Lilla s svojim ledenim sarkazmom in karizmo pa je cela poglavja odsotna.
Ena najtežjih stvari na filmu je upodobitev minevanja dolgih obdobij, a v Genialni prijateljici se desetletja kobalijo mimo popolnoma naravno, kot reka časa, iz katere izstopimo drugačni, kot smo vanjo vstopili. Zelo življenjsko se serija tudi zaključi: številna vprašanja ostanejo neodgovorjena, pripovedne niti obvisijo v zraku, nihče ne dobi lično zapakiranega "srečnega konca". Kar koli drugega bi bil podcenjujoče do gledalca. Genialna prijateljica prireja enega najboljših romanov (oz. romanesknih ciklov) 21. stoletja – reči, da je vredna svoje literarne predloge, je največji kompliment, ki ji ga lahko damo.
14. Shrinking, 2. sezona
AppleTV+
Podobno kot The Bear, Nekdo, nekje in Never Have I Ever je tudi Shrinking serija, ki tematizira opustošenje in trpljenje, ki ju za seboj pusti smrt ljubljene osebe. Njena soavtorja sta Brett Goldstein in Bill Lawrence, ki sta bila podpisana tudi pod uspešnico Ted Lasso, in Shrinking zapolni zelo podobno nišo tople, humane komedije. Jason Segel igra Jimmyja, kalifornijskega psihoterapevta, ki v procesu žalovanja po ženini smrti v odnosu do pacientov zabriše vse meje profesionalne distance. Življenje je, ugotovi Jimmy, prekratko, da bi ostajali pasivni, in zato začne ljudi okrog sebe dregati v spopadanje z njihovimi težavami.
V drugi sezoni se igralski zasedbi pridruži Brett Goldstein v vlogi moža, ki je zaradi občutka krivde v primežu globoke depresije – bil je namreč pijani voznik, ki je v prometni nesreči ubil Jimmyjevo ženo. Potem je tu še sijajni, godrnjavi Harrison Ford v vlogi Paula, Jimmyjevega mentorja in sodelavca, ki se bori z vse bolj opaznimi simptomi Parkinsonove bolezni. (To je morda najboljša vloga v dolgi, slikoviti Fordovi karieri.) Ne glede na te težke, potencialno moreče teme pa Shrinking že drugo sezono ostaja ne samo poklon psihoterapevtski branži, ampak tudi ena najbolj sproščeno zafrkantskih, srčnih in preprosto zabavnih serij, kar jih je moč najti na malih ekranih. To ni nadaljevanka za cinike, pa naj Harrison Ford še tako sarkastično zavija z očmi.
13. Nekdo, nekje (Someone Somewhere), 3. sezona
Max
Oceno je prispeval: Slavko Jerič.
Serija Nekdo, nekje je postavljena v Manhattan – ne na Manhattan v New Yorku, pač pa v mestece v Kansasu, kjer je tudi v resnici odraščala avtorica serije in njena protagonistka Bridget Everett. Sam (Everett) se v zgodbi vrne domov, kjer se znajde v vrtincu družinskih težav (sestrina smrt, slab odnos z drugo sestro Tricio, zapito mamo in psihično odsotnim očetom) ter lastnih demonov (spraševanje o samopodobi, samozavesti ter seveda zdravju). Kombinacija vsega pomeni, da je v konfliktu z vsakomer, ki ji stopi preblizu.
Vse dokler v novi službi ne sreča Joela (Jeff Hiller), ki ga pozna še iz časov srednješolskega pevskega zbora. Serija takoj izključi vprašanje, "ali bosta kdaj postala par" (Joel je istospolno usmerjen), smo pa zato priča gradnji njunega platonskega prijateljstva.
Priznam, ko je Sam ob koncu prvega dela zapela s svojim mogočnim glasom, sem pomislil na Susan Boyle in na njeno zgodbo o skrivnem talentu, ki jo je s cerkvenega kora izstrelil med zvezde. Ampak, ne, Nekdo, nekje je drugačna serija, ki ima občutek resničnosti. Velika večina nas ne postane zvezdnikov; bojujemo se s svojimi težavami, s svojimi skrbmi in iščemo svojo srečo, ki ... se ne meri v izdaji svetovno uspešnih glasbenih plošč, ampak ostane prizemljena.
Nekdo, nekje ne potrebuje hudobcev in zlikovcev, ki hočejo končati svet, ampak obravnava življenje v vsej svoji pestrosti: od prijateljstva, žalovanja, strahu, ljubezni, poguma in osebne rasti. Da, to je življenje.
12. Spor: Capote proti labodkam (Feud: Capote vs. The Swans), antologijska serija, 2. sezona
FX
Prvi mož campa in melodrame Ryan Murphy ima za seboj plodovito leto: na ta seznam se (za las) ni uvrstila druga sezona antologijske serije Pošasti, ki obravnava zloglasne morilce (v tej sezoni sta bila pod drobnogledom brata Menendez) – to pa zato, ker je še boljša Murphyjeva antologijska serija Spor (Feud), posvečena najbolj legendarnim razkolom in zakrknjenim sovraštvom v zgodovini Hollywooda. V drugi sezoni je v ospredju kultni ameriški pisatelj Truman Capote, ki je v satiričnem eseju za revijo The Esquire leta 1975 razgalil pritlehnost in skrbno varovane skrivnosti dam iz visoke družbe, ki so ga spustile v svoj krog. Ranjene ženske, ki jih je Capote zaradi njihove eterične lepote krstil za "labodke", so po izidu eseja sklenile pisatelja izključiti iz vseh dogodkov newyorške petične scene. Najhuje med labodkami je bila ranjena Trumanova najtesnejša zaupnica, Bebe Paley (Naomi Watts).
Škodoželjni, ravno prav zlohoten pogled v notranjost zlate kletke, kamor se zapirajo bogataši, je elegantno režiral Gus van Sant. Pred nami se v vsem svojem sijaju razgrne New York, kakršnega že davno ni več; v tem morju šampanjca, večernih toalet in opravljanja pa brezciljno lebdita dva izgubljenca, Bebe in Truman, ki sta z razkolom izgubila dušo dvojčico. Igralska zasedba je natrpana s sijajnimi imeni – poleg Naomi Watts so labodke še Diane Lane, Calista Flockhart, Demi Moore, Molly Ringwald in Chloë Sevigny – pa to ne deluje kot prazno bahanje, pač pa kot premišljen poklon pogosto spregledani generaciji igralskih veličin.
Tom Hollander je tako prepričljiv Capote, da celo stopi iz sence nenadkriljivega Phillipa S. Hoffmana (Capote, 2005): v isti sapi je opravljiv nastopač in osamljen, zapuščen fantič, ki je vedno samo hotel biti ljubljen. Hollander ne posnema samo afektirane Capotejeve govorice in gestikulacije, ampak ujame tudi krhkost in ranljivost, ki pride do izraza v pisateljevih poslednjih, popolnoma zapitih nastopih na televiziji. Spor je tragedija, ljubezenska zgodba in moralka o tem, kaj se zgodi, kadar privilegirani razred svoj status jemlje za samoumeven.
11. Kaos, 1. sezona
Netflix
Grška mitologija je ekspanzivna, večplastna mreža med seboj prepletenih zgodb, ki naj bi človeku pojasnjevale njegov prostor v svetu in pomen bivanja – a kaj, ko so v očeh sodobnega bralca mitološke zgodbe pogosto bodisi rigidne in nedostopne ali pa nerelevantne za življenje v 21. stoletju. Na tem mestu vstopi Charlie Covell s serijo, ki si zastavlja vprašanja o tem, s kakšnimi zgodbami osmišljamo svoj obstoj in kdo v teh zgodbah v resnici vleče vse niti.
Kaos nas preseli na novodobno Kreto, kjer starogrški bogovi živijo, če že ne med smrtniki, pa vsaj tik nad njimi na Olimpu. Ta je bolj kot najvišji grški gori podoben Beverly Hillsu, njegovi prebivalci pa so – tako kot v mitu, roko na srce – bližje razvajenim, sitnim bogatašem kot omnipotentnim božanstvom. Zevs (Jeff Goldblum), na primer, je "neizmeren prasec", ki se v svoji kičasti vili vdaja svojim najpritlehnejšim vzgibom: malenkostnemu ljubosumju, maščevalnosti in nevrozam.
Kaos je, v duhu starogrške mitologije, razsežna sestavljanka različnih zgodb, ki posodablja, prireja in kolažira delce znanih legend. Cela starogrška zasedba bogov, polbogov in junakov tako dobi nove preobleke: Zevsov sin Dioniz (Nabhaan Rizwan), na primer, je zadrogiran "nepotistični froc", ki kuha zamero do očeta in mačehe Here (Janet McTeer), češ da ga ne jemljeta resno. Zevsov brat Had (David Thewlis) je skupaj z ženo Perzefono (Rakie Ayola) na čelu Podzemlja, ki je še najbolj podobno suhoparnemu, birokratskemu labirintu. In tako dalje. Cela prva sezona Kaosa se stopnjuje proti kataklizmičnemu preobratu, ki se na koncu ne zgodi – in ker so serijo medtem pri Netflixu že ukinili, bo za večno ostala okrnjena in nedokončana. V poplavi medlih in povprečnih vsebin tega pretočnega ponudnika je ukinitev ene bolj ambicioznih in inovativnih serij zadnjih let popolnoma nerazumljiva odločitev.
10. Prekletstvo (The Curse), miniserija
SkyShowtime
Vključitev Prekletstva na seznam morda predstavlja prikrajanje pravil, ker je serija v leto 2024 segla samo z zadnjima dvema epizodama, a je bila tako izjemna, nadrealistična (in preprosto čudaška), da o njej občasno razmišljam še leto dni pozneje.
Po več letih snemanja "dokukomedij", žanrsko nedoločljivih projektov, v katerih svoje portretirance sili v situacije, ob katerih ti je nerodno zanje, je Nathan Fielder v vlogo žrtve končno postavil še samega sebe. (Še vedno obvlada umetnost poigravanja z našo percepcijo sveta: zelo hitro boste zelo zmedeni okrog tega, kaj je resničnostna televizija in kaj ... resničnost.) Z Emmo Stone igrata Asherja in Whitney, par, ki se loti snemanja oddaje o gradnji okoljsko nevtralnih, ultramodernih domov za "deprivilegirane skupnosti" v puščavi Nove Mehike. Lokalna skupnost je neimpresionirana, vključno z deklico, ki nad Asherjem (domnevno) izreče prekletstvo, ko ji ta odreče obljubljenih sto dolarjev.
V času produkcije se njun zakon začne krhati, delno zaradi neprijetne pozornosti kamere, delno zaradi vmešavanja in spletkarjenja njunega producenta (Benny Safdie). Prekletstvo je za gledanje izjemno nelagodna, tesnobna karakterna študija, ki neusmiljeno satirizira tako performans zakonske sreče kot tudi razsvetljeno, liberalno naprednost bogatih belcev. Zaleze se v razpoko med tem, kako vidimo sami sebe in kako nas vidijo drugi. Soavtorja Fielder in Safdie se zelo neposredno dotakneta tudi neprijetnih vprašanj gentrifikacije, kolonialističnega pohlepa in kulturnega prilaščanja, ki se maskira v "zavezništvo" (protagonista svoje "pametne hiše" postavljata na staroselski zemlji.) Serija je kot bizarna hiša ogledal, v kateri ne veš, ali bi se smejal ali vreščal od groze, v vsakem primeru pa ti zleze pod kožo. Resnično prekletstvo se seveda ni skrivalo v otroškem žebranju, izviralo je iz tega, da nobeden od treh protagonistov ni bil sposoben iskreno priznati, kaj v življenju zares hoče.
9. Šale / Povprečnici (Hacks), 3. sezona
Max / SkyShowtime
Šale je ena redkih serij, ki v prvi vrsti tematizira ambicije in kariere žensk; obenem je tudi ironičen komentar komedije kot veje zabavne industrije, ki se mora prilagajati in spreminjati, če hoče ostati relevantna v novem družbenem kontekstu. In ne nazadnje je Šale tudi serija o vseh preprekah, ki na karierni poti čakajo komičarke, njihovih moških kolegov pa ne.
Na začetku smo eni strani imeli obsceno bogato, legendarno (in politično nekorektno) komičarko Deborah Vance (Jean Smart), ki se na tihem zaveda, da za zeitgeist ni več relevantna, na drugi pa mlado scenaristko Avo (Hannah Einbinder), ki ji je nepremišljen tvit skoraj uničil kariero, še preden se je ta zares začela. Ava se pridruži "ekipi Vance", da bi s svojim humorjem generacije Z vdahnila novo življenje Deborahinemu preživetemu standupu. Tri sezone pozneje sta ženski v globoko soodvisnem odnosu, čeprav nobena od njiju tega ne bi priznala. Igralska kemija med njima je neverjetna: v isti sapi sta zakrknjeni rivalki, premeteni poslovni partnerici, nadomestna mati in hči, v njunem odnosu pa je celo pridih potlačene privlačnosti.
V tretji sezoni si Ava prizadeva, da bi jo narcisoidna šefica začela videti in obravnavati kot sebi enako; če hoče kdaj stopiti iz sence stare veličine, bo najbrž potrebne nekaj krutosti. Deborah se medtem skuša zlepa ali zgrda dokopati do službe voditeljice večernega šova, kar je bila njena ambicija od mladih nog naprej. Ker je Šale tudi zelo nežna, humana komedija, se vsako sezono vrača k istemu spoznanju: vedno najgloblje prizadenemo tiste, ki jih imamo najbolj radi.
8. Pravi detektiv: Dežela teme (True Detective: Night Country), antologijska serija (4. sezona)
Max
Okroglih deset let je že, odkar si je – v dobi polnega razcveta "zlate dobe televizije" – prva sezona HBO-jevega Pravega detektiva nabrala legije zagrizenih privržencev; njeno dediščino je skazil sunkovit upad kakovosti v naslednjih sezonah. Pravi detektiv je krvavo potreboval svežo kri, in ta se je pojavila v obliki mehiške režiserke Isse López; četrto sezono je zasnovala kot zrcalni odsev prve, kot samostojno zgodbo, ki delno stopa v dialog s kanonom, a se upa odmakniti od arhetipskih upodobitev moškega junaštva in trpljenja.
Filmski trop "naveličanega starega detektiva" in njegovega "srboritega mlajšega kolega" sta zamenjali policistki, žrtve pa so moški – natančneje, skupina znanstvenikov, ki so jih kot zaledenele "mesne lučke" (ang. "corpsicles") našli v snegu. So zmrznili pred smrtjo ali po njej? Zakaj so na njihovih obrazih okamneli izrazi smrtne groze? Na ta vprašanja mora odgovoriti Elizabeth Danvers (Jodie Foster), načelnica policije v fiktivnem Ennisu na Aljaski, kjer vlada polarna noč. Pri tem bo morala sodelovati z detektivko Evangeline Navarro (Kali Reis), s katero sta zaradi nerazrešenega umora pred leti še vedno v slabih odnosih.
Deželi teme uspe celo, kar prvi sezoni ni: ambiciozno premiso krona z razpletom, ki je obenem presenetljiv in popolnoma logična nadgradnja vsega, kar smo gledali pet epizod pred tem. Dejanski razplet je boljši od vsega, kar smo vnaprej teoretizirali, ker igra na "slepo pego" v družbi. Gledalca prisili k razmisleku o tem, kateri segment družbe obravnavamo kot neviden in posledično nenevaren.
7. Pingvin (The Penguin), 1. sezona
Max
Če vas je od Pingvina odvrnilo to, da gre za "stripovsko serijo", ste se morda prehitro ustrašili: za razumevanje širše Batmanove zgodbe je Pingvin popolnoma nerelevanten (in obratno); namerno funkcionira kot samostojna zgodba in gangsterska drama, ki hoče biti bližje Sopranovim kot pa Batmanovemu kanonu. Na časovnici je serija postavljena neposredno za Batmana (2022) režiserja Matta Reevesa, v katerem smo videli, da je zaradi serije eksplozij dele Gothama v celoti poplavilo; zdaj se moramo spopasti s posledicami te katastrofe za "male ljudi". Zavezani ostajamo Reevesovi estetiki svinjarije in teme; vseh osem epizod je prežetih z obupom, nasiljem in človeško bedo. Kljub temu je serijo neverjetno zabavno gledati, saj naš odvratni antagonist s svojim spletkarjenjem in kriminalnimi manevri cilja predvsem na šibke točke establišmenta.
Colin Farrell je pod tono prostetike in lateksa popolnoma neprepoznaven kot čokati, šepajoči kralj gothamskega podzemlja z Ojdipovim kompleksom, Oz "The Penguin" Cobb; ustvaril je lik moža, ki sta ga v formativnih letih oblikovala pomanjkanje in družinska tragedija, pozneje pa popolnoma izvotlilo hlepenje po statusu in moči. Širše sporočilo o tem, da se v mizeriji zatiranja rojevata gnev in zlo, je nezgrešljivo. Farrellu uspe Pingvinu vdahniti celo karizmo: čeprav se zavedamo vseh strahot, ki jih je zakrivil, se je včasih skoraj nemogoče upreti njegovim lažem.
Čeprav ima serija ime po Cobbu, je v resnici skoraj bolj fascinantno spremljati lik Sofie Falcone (Cristin Milioti), ki se iz nekdanje zapornice norišnice Arkham povzpne na čelo mafijske družine (tako, da spotoma pomori večino njenih članov). Milioti sijajno lovi ravnotežje med travmatizirano žrtvijo nasilja in maščevalno furijo.
Pingvin je izjemno razplastena pripoved o (pre)visoki ceni preživetja, o naravi zla in o tem, v kašnih življenjskih pogojih se zlo rojeva. Proti koncu sezone nam s srhljivo preciznostjo predoči, da Pingvin vendarle ni bil samo mamin sinček, ki je moral na svojem vzponu proti vrhu prekršiti par pravil, pač pa ledeno hladen sociopat.
6. Naložbe (Industry), 3. sezona
Max
Oceno prispevala: Maja Kač
Tretja sezona serije Naložbe je že v tako ali tako kvalitetni seriji z naskokom najboljša. Njena avtorja z bančniškim ozadjem sta Mickey Down in Konrad Kay, ki sta dogajanje postavila v kruto rivalsko okolje prestižne investicijske banke Pierpoint & Co. Spremljamo skupino ambicioznih mladih diplomantov, ki si na vse pretege in za vsako ceno prizadevajo zagotoviti vidno mesto v svetu naložb.
Namesto v generičnih in klavstrofobičnih bančnih prostorih, ki smo jih gledali doslej, se tretja sezona odpre na morju, na luksuzni barki ob obalah Majorke, na kateri se Yasmin Kara-Hanani (Marisa Abela) še enkrat sooči s svojim toksičnim očetom. Yasmin, edina med protagonisti, ki se kot otrok premožnih staršev do svojega delovnega mesta ni prebijala v težkih socialnih okoliščinah (in zaradi tega je sodelavci nikoli ne sprejmejo kot enakovredne, ampak vedno z odporom do nesposobne vsiljivke), postane v tretji sezoni osrednji lik prepletajočih se zgodb. Harper Stern (Myha'la Herrold), ki je bila v prvih dveh sezonah osrednji steber pripovedi, zdaj stopi v ozadje. Mimogrede, Harper postane v tej sezoni še bolj strupena zmes sebičnosti, arogance, brezobzirnosti in maščevalnosti, čeprav si, roko na srce, vse naštete in še dodatne slabosti v različnih permutacijah delijo vsi liki. Če so bili v prvi sezoni ti še zeleni, ne le v naložbenih spretnostih, temveč tudi negotovem odkrivanju lastnih zmožnosti sodelovanja v brezkompromisnem ustroju kopičenja in delovanja prek trupel, so zdaj svojo lakomnost in egoizem brez zavor sprejeli.
Kar se je začelo kot finančni triler, je postala sijajna študija človeških značajev v kapitalistično kolesje ujetih posameznikov, ki pa, za razliko od Nasledstva, niso pokvarjeni v bolj ali manj enaki meri, ampak so med njimi vendarle nianse – v nekaterih od njih se vendarle skriva kaj dobrega. Izvrstna igralska zasedba zna značaje ujeti v vseh podtonih – izstopata zlasti Abela in Myha'la, poleg tega smo videli doslej verjetno eno boljših vlog Kita Haringtona.
5. Ripley, miniserija
Netflix
V novi ekranizaciji romana Patricie Highsmith, ki ne skuša tekmovati z moderno klasiko Anthonyja Minghelle Nadarjeni gospod Ripley (1999), je naš stari znanec še bolj hladen, preračunljiv in zahrbten, kot se ga spominjamo. Novega Ripleyja je napisal in režiral Steven Zaillian, pri čemer se je pedantno držal literarne predloge – iz nje ne izpusti tako rekoč ničesar. Pisateljica bi prav gotovo cenila prefinjenost njegovega izdelka: v vsakem kadru gledalca božajo pomirjujoče kompozicije in simetrija, arhitektura in pokrajine so prežete s klasično eleganco in srhljivo lepoto; črno-bela fotografija že neštetokrat videne razglede spreminja v tuje pokrajine s pridihom nevarnosti.
Direktor fotografije Robert Elswit gledalca prisili, da se umiri in kontemplira, pa naj kamera drsi po Caravaggievem platnu v poltemi ali pa po prizorišču umora. Elswit je ustvaril izrazito poudarjen slog, ki nikoli ne zapade v manierizem: navsezadnje je pred nami zgodba, ki pokaže, da je izbran okus včasih lahko nadomestek osebnosti.
V naslovni vlogi manipulira in spletkari Irec Andrew Scott, ki ima na podlagi nišnega fenomena Bolhača, čisto nič nišnega Sherlocka in melodrame Vsi mi tujci status karizmatičnega, nežnega seksimbola v stiku z lastnimi čustvi. Zanj vloga hladnega, distanciranega Ripleyja, ki se gledalcu ne skuša prikupiti, predstavlja precejšen korak iz cone udobja.
Ripley je na prvi pogled reciklaža že neštetokrat povedane zgodbe, a je njenemu avtorju treba priznati pogum: mirno se je odvrnil od najlažje poti, od inherentnega seksapila italijanskega poletja in zagorelih teles. Namesto tega se posveti naslovnemu liku, ki pa, tudi po počasnih osmih urah, ostaja neodgovorjeno vprašanje.
4. Sto let samote (Cien años de soledad), 1. sezona
Netflix
V času življenja ni Gabriel Garcia Márquez odobril nobene ekranizacije svoje največje mojstrovine, temeljnega kamna južnoameriškega magičnega realizma, romana Sto let samote (1967). Prepričan je bil, da se na film ne da dostojno prenesti labirintne usode dinastije Buendía, je v pozabljenem kotičku Kolumbije ustanovila (fiktivno) vasico Macondo. Po pisateljevi smrti leta 2014 sta njegova sinova pravice za priredbo vendarle prodala, a pod pogojem, da se serija posname v španščini, v Kolumbiji in v obsežnem formatu, kakršen zgodbi pritiče.
Nastala je predlogi zvesta, a ne pretirano malikovalska nadaljevanka, ki prek sedmih generacij družine Buendía načenja večne teme spopada med vero in znanostjo, med razumom in vraževerjem. Začne se, kot se mora, z enim najslavnejših stavkov v zgodovini književnosti: "Mnogo let zatem, ko je čakal, da ga ustrele, se je polkovnik Aureliano Buendía spomnil tistega daljnega popoldneva, ko ga je oče popeljal gledat led." Nadaljuje se z malim morjem likov – skoraj vsem je ime José Arcadio Buendía, Aureliano Buendía ali kaka različica teh dveh imen – ki nam pomagajo razumeti idejo nasledstva in dedovanja, tega, da se lastnosti očeta prenesejo v sina, da se zaradi prepletenih afer in včasih incestuoznih razmerij družinsko drevo lahko tudi nepopravljivo zaplete in posuši.
Če Macondo in njegovi prebivalci v svet na začetku še zrejo kot tabula rasa, kot čisti sad nedolžnosti in vere v prihodnost, pa se v njihov rajski vrt sredi džungle kmalu priplazijo kače poželenja, ljubosumja, organizirane religije in politike. (Roman je med drugim tudi alegorija turbulentne latinskoameriške politične zgodovine.) A tudi v tej obsežni zgodovinski freski v ospredju ves čas ostajajo zgodbe ljudi, njihovega besa in nemoči spričo izgube nedolžnosti. V tkivo njihovega sveta je vtkana prisotnost nečesa onkraj, presežnega: duhovniki levitirajo nad tlemi, duhovi se sprehajajo v svetu, mrtvi se vračajo v življenje in z neba dežujejo nežne cvetlice. Vizualna plat zgodbe priča o tem, da je pred nami najdražji Netflixov latinskoameriški projekt v zgodovini: vsak kader je do roba natrpan napolnjen z neštetimi preciznimi, razkošnimi podrobnostmi, ki oživljajo pripovedni svet; v enem ogledu je skoraj nemogoče vse vpiti. Že naslednje leto dobimo drugo sezono, saj je prvih osem epizod popisalo le polovico romana.
3. Baby Reindeer, miniserija
Netflix
Sedemdelna miniserija Baby Reindeer je priredba nagrajene monodrame, s katero je komik Richard Gadd (ki v seriji igra samega sebe) popisal najtemnejše poglavje svojega življenja, svojo prvoosebno izkušnjo z obsedeno zalezovalko. Bizarne, eksplicitne podrobnosti morda pritegnejo v prvi epizodi, a Gaddova zgodba je ena redkih, ki znajo najti ravnotežje med travmatično tematiko in resnično črnim humorjem.
V resnici to ni zgodba o tem, kako se je znajti v središču pozornosti obsedene osebe. Baby Reindeer je razmislek o tem, kaj vse se je človeku v življenju moralo zgoditi, da je tako izpostavljen in ranljiv za posebno obliko psihične zlorabe, ki jo nad Richardom izvaja Martha (Jessica Gunning). Med Donnyjem in Martho se splete kompleksno, večplastno, na neki točki celo seksualno razmerje, ki preizprašuje naše ustaljene predstave o tem, kako naj bi se počutila in obnašala "resnična žrtev". Dodatno plast kompleksnosti dodaja Martha sama: na trenutke je ranljiva, drugič zlobna in nasilna; zdi se, kot da je nemogoče priti do dna njeni zablodi ali videti svet skozi njene oči. V srcu zgodbe se skriva kleč soodvisnosti: si včasih tako zelo želimo biti videni, da je vseeno, kdo je oseba, ki nas motri?
Čeprav večina med nami najbrž nima izkušenj z zalezovanjem, bo serija sprožila razmislek o tem, kako lahko nepredelana travma zastrupi vse vidike naših življenj. Najbrž ni treba posebej omenjati, da so tudi moški lahko žrtve zalezovanja in spolnega nasilja (vključno s posilstvom), a v popkulturi tovrstnih zgodb še vedno ni na pretek; morda je to eden od razlogov za to, da je Baby Reindeer letos pomladi postal vseprisoten fenomen.
Recenzija serije Baby Reindeer.
2. Pačinko (Pachinko), 2. sezona
Apple TV+
V vsesplošni poplavi televizijske ponudbe so eno najboljših serij zadnjih dveh let mnogi preprosto spregledali.
Scenaristka Soo Hugh se je že pri prvi sezoni serije Pachinko odločila za tvegano potezo: razbila je kronološko linearnost svoje literarne predloge, priljubljenega istoimenskega romana pisateljice Min Jin Lee, zgodovinske epopeje o življenju korejskih priseljencev v imperialni Japonski pred drugo svetovno vojno. Nastala je fascinantna freska korejskega naroda v 20. stoletju, ki preskakuje med predvojnim časom (1915–1930) in poznimi osemdesetimi leti 20. stoletja. Uvodna poglavja, v katerih mlada Sunja (Minha Kim) odrašča v revni ribiški vasici, so prepletena s poznejšimi epizodami njene izseljenske izkušnje. V prihodnost se preselimo z njenim vnukom, Solomonom (Jin Ha), ki si v Tokiu gradi kariero kot trgovec z nepremičninami.
V drugi sezoni se poglobimo v Sunjin kompleksni odnos z nekdanjim ljubimcem, zdaj pa zaščitnikom in angelom varuhom, premožnim "poslovnežem" (kriminalcem?) g. Kohom (Lee Min-ho). V tej sezoni smo priča tudi razdejanju druge svetovne vojne: na naših malih zaslonih letos ni bilo veliko tako osupljivih prizorov, kot je prikaz brutalnega uničenja Osake leta 1945.
Hugh družinsko sago pripoveduje z zornega kota, ki osvetli stisko korejskih priseljencev na Japonskem, ki so bili pod težkim škornjem agresorja veliko dlje kot samo med drugo svetovno vojno. Kogonada s svojo poetično režijo podčrta temo težkega bremena zgodovine, a brez odvečne didaktičnosti; v ospredju je portret družine, ki je topla in ljubeča, ne pa kičasto idealizirana. Serija je našla popolno ravnovesje med mikrokozmosom družinskih dram in širšo sliko zgodovinskih dogodkov – pred nami je moderna klasika v nastajanju. Dvobarvni podnapisi (korejščina v modri barvi, japonščina v rumeni) pričajo o tem, kakšno težo ima za priseljence izbira tega ali onega jezika. Bonus: morda najboljša uvodna špica v zadnjih desetih letih?
1. Šogun (Shōgun), 1. sezona
Disney+
Nihče vam ne bi zameril, če bi k Šogunu pristopili z zdravo mero skepse: zdi se, da serija namerno nagovarja zahodnjaško fascinacijo s starodavnimi rituali samomorov iz časti, katanami in intrigami na cesarskem dvoru; tudi obsežni roman iz leta 1975, po katerem je bila nadaljevanka posneta, je nekakšen kompendij preživetega orientalizma. Televizijska priredba ceneno eksotiko in klišeje o belskem odrešitelju na srečo gladko preseže, pa čeprav v njej ne manjka ritualiziranega nasilja in običajev fevdalne Japonske. Kot protiutež vsemu temu serija izriše čudovito subtilno, neizrečeno ljubezensko zgodbo, ki pod vprašaj postavi koncept zahodnjaškega individualizma.
Perspektivo izvirnega romana, ki je bralca postavil v čevlje angleškega mornarja Johna Blackthorna (Cosmo Jarvis), serija razširi na več različnih akterjev na Japonskem 17. stoletja in tako ustvari epsko bitko za nadvlado, ki ni tako zelo drugačna od izhodiščne premise Igre prestolov. Enako precizna je gradnja sveta: za gledalca, ki zgodovine japonskega fevdalizma najbrž ne pozna podrobno, v zgodbo na neverjetno naraven način vgradi cel kompendij zgodovinskih podatkov o politični hierarhiji, verski sestavi prebivalstva, njihovem odnosu do tujcev, o tradicijah in običajih. To ni serija, ki bi pavšalno ali površno ravnala s kulturo neke tuje civilizacije.
Jošii Toranaga (Hirojuki Sanada) rekrutira Blackthorna kot adut v bitki za prestol v politično nestabilnem obdobju; Angleža s tem potegne v svet, ki mu ni tuj samo zaradi neznanega jezika. Zbliža se tako s svojo prevajalko Mariko (Anna Sawai) kot tudi s spletkarskim fevdalnim vazalom Jabušigejem (Tadanobu Asano), ki postaneta osrednji gonilni sili peripetije. Še posebej prevajalka, zavezana kodeksu časti, postane moralni kompas in čustveno jedro zgodbe.
Dih jemajoča scenografija in sijajno koreografirane, krvave bitke so med najboljšimi prizori, kar smo jih letos videli na malih ekranih, na trdnih tleh pa je serija zasidrana po zaslugi mednarodne igralske zasedbe; njeno jedro tiha intenziteta Hirojukija Sanade. Z 18 emmyji nagrajeni Šogun je epopeja stare šole, ambiciozna in velikopotezna saga, ki najde humano jedro v svoji kompleksni mreži političnih strategij in izdajstev – in dokaz, da se je splačalo vložiti 200-milijonski proračun v neanglocentrično vsebino.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje