Do zdaj je veljalo, da so najzgodnejši dokazi prisotnosti krščanstva severno od Alp eksponati z začetka 4. stoletja, ki so jih našli na lokacijah današnjih Trierja in Kölna. Na pokopališču na lokaciji rimskega mesta Nida, ki ustreza današnjemu severozahodnemu predelu Frankfurta, pa so sled krščanstva našli v grobu, ki ga datirajo med letoma 230 in 270.

To je sicer čas, ki ustreza obdobju postopnega zatona mesta Nida, ki je bilo v času svojega razcveta v 2. stoletju kulturno, gospodarsko in administrativno središče rimske Germanije. Ta kraj v zaledju severne meje Rimskega cesarstva je bil tudi najpomembnejše rimsko mesto na desnem bregu Rena, zanj pa naj bi bili značilni tudi neobičajna verska in kulturna pestrost.

Zvitka niso smeli razviti
V primeru 3,5 centimetra dolgega srebrnega amuleta sicer ne gre za novo najdbo. Našli so ga že leta 2018, vendar je bilo dešifriranje zapisa izjemno dolgotrajno, saj je terjalo izjemno kompleksen postopek. Debelina srebrnega lističa je zgolj 0,05 milimetra in pri razvijanju bi skoraj zagotovo razpadel. Znanstvenikom je na pomoč priskočila najsodobnejša tehnologija. Uporabili so računalniško tomografijo, s pomočjo katere so skenirali plast za plastjo, ne da bi zvitek razvili. Posamezne posnetke so morali nato še sestaviti, na koncu pa so celoto še digitalno zgladili.

Neobičajna izključna raba latinščine in krščanske vsebine
"Zmontiran" posnetek dokumenta je razkril 18 vrstic besedila v latinščini. Arheolog in latinist Markus Scholz s frankfurtske Goethejeve univerze je ob razkritju najdbe povedal, da je za čas nastanka amuleta neobičajno, da je besedilo zgolj latinsko. Običajno so bili zapisi v amuletih napisani v grščini ali hebrejščini. Prav tako je neobičajno, da se besedilo navezuje izključno na krščanstvo.

Vsebina amuletov tega obdobja, za katero je bil značilen verski sinkretizem, je bila namreč običajno nekakšna zmes krščanskih, judovskih in poganskih prvin. V tem primeru pa ni sledi sklicev na Jahveja ali na patriarha Izraelitov Izaka ali Jakoba, ni omembe nadangelov Rafaela, Gabriela, Mihaela ali Suriela ali poganskih božanstev. To so sicer običajne prvine takratnih amuletov.

Moški, ki je nosil amulet, je bil pravzaprav pogumen, saj je za ta čas še značilno preganjanje kristjanov. Šele leta 313 je cesar Konstantin I. z Milanskim ediktom kristjane izenačil s pripadniki drugih verstev, uradna religija pa je krščanstvo postalo leta 391 v času cesarja Teodozija.

Večtedensko čakanje na novo idejo za dešifriranje
Dešifriranje besedila je trajalo tako dolgo, ker je zvitek mestoma poškodovan, del roba pa tudi manjka. Markus Scholz je tako o svojem delu povedal: "Včasih je trajalo več tednov, tudi mesecev, preden sem dobil novo idejo. K podvigu sem pritegnil druge strokovnjake, med drugim strokovnjake za teološko zgodovino, in košček po koščku smo se 'približevali' besedilu in ga na koncu dešifrirali." Glede vsebine izgubljenih delov besedila lahko zgolj ugibajo, zato so v prepisu ponekod ohranili vprašaje.

Nemški prevod besedila, ki je označen z datumom stanja 4. 12. 2024, saj ga še naprej preučujejo, bi lahko v slovenščino prevedli nekako tako: "(V imenu?) svetega Tita, sveti, sveti, sveti! V imenu Jezusa Kristusa, sina božjega! Vladar sveta se zoperstavljajo svojih (močeh?) vsem (napadom?)/(udarcem nazaj?). Bog (?) ohranja dobro počutje. To reševalno sredstvo (?) varuje človeka, ki se žrtvuje volji gospoda Jezusa Kristusa, sina božjega, saj pred Jezusom Kristusom poklekne: nebeški, zemeljski in podzemni in vsi jeziki priznavajo (Jezusa Kristusa)."

Scholz besedilo ocenjuje kot sofisticirano in kot delo izurjenega pisarja.

Komentar trojnega vzklika sveti
V povezavi z dešifriranjem besedila je zanimiv komentar Haralda Buchingerja s fakultete za katoliško teologijo univerze v Regensburgu. Opomnil je na uporabo trikratnega vzklika sveti na začetku besedila, ki se navezuje na sveto trojico. Ta vzklik je v sicer latinskem besedilu zapisan v grščini, senzacija pa je tudi zato, ker se trojni vzklik sveti kot vrhunec svete maše razširi od 4. stoletja naprej, v amuletih pa je izpričan šele od 5. stoletja.

Najdba sicer nujno ne dokazuje prisotnosti krščanstva severno od Alp pred koncem 3. stoletja. Nihče ne ve, kdo je bil moški, ki je nosil amulet. Lahko je bil popotnik ali priseljenec. Prisotnost krščanstva v tretjem stoletju je namreč potrjena za območje okoli doline Rone, torej bi lahko moški amulet preprosto prinesel od tam.

O lokaciji najdbe, pokopališču ob sedanji cesti Heilmannstraße, pa je Carsten Wenzel iz arheološkega muzeja v Frankfurtu povedal, da je v povezavi z njim marsikaj nenavadnega, To naj bi bil že sam položaj pokopališča onkraj vpadnic v mesto Nida. Poleg tega je za to pokopališče značilno, da je približno polovica trupel pokopana brez dodatkov, v drugih grobovih pa so našli neobičajne in izjemne dodatke. Znanstveniki si tudi še vedno zastavljajo vprašanje, pripadniki kakšne socialne ali etnične skupine so tu pokopani. Prav dešifriranje krščanskega besedila na novo postavlja tovrstna vprašanja, saj je treba upoštevati morebitno navzočnost kristjanov.