Vejica ‒ tanka veja ali majhna črta; pomanjševalnica od veja ali nekončno ločilo; grafično znamenje v obliki opuščaja ali ločevalno znamenje, ki lahko do neskončnosti povzroča preglavice uporabnikom slovenskega jezika?! Pravila postavitve vejice in razumevanje njenih posebnosti zahtevajo široko, z raznolikimi jezikovnimi ravnmi povezano in precej bolj poglobljeno znanje jezika, kot se zdi na prvi pogled.

Vejica je pisno znamenje, ki ima skladenjsko vlogo, npr. pri naštevanju (Kot otroka me je ob vejicah grabila groza, strah, brezup in oblival me je znoj.), in neskladenjsko vlogo, npr. znamenje za mejo med celim številom in decimalkami (Čaj z medom stane 1,50 EUR). Skladenjska raba se nanaša na t. i. skladanje oz. sopostavljanje ene besede ob drugo.

Kdaj postaviti vejico?
Nekateri učitelji slovenskega jezika menijo, da pozorno uho lahko sliši, kje mora stati vejica, drugi omenjajo t. i. miselne lojtre, kje naj vejica ´skače´ ali pa tudi ne. Težava najverjetneje nastopi že mnogo prej, zagotovo pa pri zapletenejših povedih, denimo v priredjih z vrinjenim podredjem. Vejico torej praviloma postavimo med nekaterimi besedami oz. besednimi zvezami v stavku, med stavki v večstavčni povedi z odvisniki in priredji ‒ ter v vseh mogočih kombinacijah omenjenega.

Vrivki, odvisniki in priredje
Pri pomanjkljivi postavitvi vejic v povedi z vrinjenim stavkom oz. vrivkom lahko pride do nenamerne spremembe pomena. Najprej moramo dobro vedeti, kaj hočemo povedati oz. napisati, da lahko nato to podpremo s skladenjsko strukturo, znanje katere se pokaže prav z rabo vejic. Lahko npr. uporabimo vezalno priredje, v katerega vrinemo prilastkov odvisnik:

"Iz predalnika je vzel zaprašen akvarelni čopič, ki ga je nekdaj dobil za darilo, in začel slikati sliko." Pogosto pozabimo na drugo vejico, tj. vejico pred in, saj ta zamejuje odvisnik, nanašajoč se na čopič. Na ta način lahko pomen celotne povedi postane nenavaden, tudi smešen ali čudežen: "Iz predalnika je vzel akvarelni čopič, ki ga je dobil za darilo in (ki je) začel slikati sliko." V drugem primeru gre namreč za čopič posebne vrste, saj zapisano pomeni, da je čopič sam začel slikati sliko, kar bi npr. v pravljicah predstavljalo kaj verjetno možnost.

Vejice v različnih iz/do/pri/pol/pa-stavkih
Vejico postavljamo pri izpostavkih (Glej jo, šefico!), dostavkih (Jutri pridi, točno.) in pristavkih (France Prešeren, največji slovenski pesnik, …). Načeloma jo postavimo tudi pri polstavkih (Strmeč v pravopis, je sedel za mizo). T. i. pastavek tvorijo členki (npr. Seveda, takoj pridem.), medmeti (npr. Joj, pozabila sem dežnik.) in zvalniki (npr. Tine, pobriši mizo.), ki so od preostalega dela nujno ločeni z vejico.

Comma
Nekatere druge slovnice, npr. srbska, priporočajo, da vejice raje sploh ne postavimo, če o njeni postavitvi nismo povsem prepričani. V slovenščini gre raba sicer v drugo smer, saj jo npr. srednješolci dandanes postavljajo izrazito čezmerno oz. na mestih, kjer naj je ne bi.

Na začetku uradnih dopisov za nagovorom v slovenskem jeziku radi uporabimo klicaj, anglosaški svet pa na tem mestu preprosto postavi kar vejico. Prav tako je v angleškem stavku lahko prislovno določilo na začetku povedi od preostalega dela ločeno z vejico, medtem ko v slovenskem nikoli, npr. "Lately, he's been writing her love letters." Obstaja tudi t. i. Oxford comma, ki ni obvezna in se lahko uporablja v primerih naštevanja (I am sick, lazy (,) and tired).

V angleščini vejici rečemo comma, v nemščini Komma, oboje pa izvira iz grške besede kō̃ma, ki izvorno pomeni cut-off piece. Tudi v slovenskem jeziku uporabljamo besedo koma, izvira iz grščine in pomeni miren, globok spanec. Povezana je z grško besedo kámnō, v pomenu utrudim se, in ima korenine že v indoevropščini. Drugi južnoslovanski jeziki, kot sta hrvaščina in srbščina, uporabljajo besedo zarez, po zarezah v rovaš oz. palico, kamor se je zapisovalo oz. zarezovalo npr. količino blaga.

Comma oz. komma je res neposredno povezana s komo, nezavestnim stanjem. Tudi vejica je ločilo, ki označuje predah, pavzo, vdih in spremembo. Kakor koli že, vejice so vsekakor namenjene olajšanju branja, ob ustrezni postavitvi naredijo poved bolj nazorno in smiselno, dajejo pa tudi melodijo in tempo, ritem in življenje.