Kot je zelo ustrezno zapisal kritik Ty Burr, ne gre za kronološki pregled kariere, temveč za “psihografični zemljevid vseživljenjske stiske”. Režiserke Miri Navasky, Maeve O’Boyle in Karen O’Connor prikažejo pot hčerke astrofizika in aktivistke od otroštva v dobro stoječi kvekerski družini, ki pa je na njej pustilo tudi travmatične sledi; filmska pripoved se sklene z njeno poslovilno turnejo leta 2018.

Toda kljub bogatemu zgodovinsko-kulturnemu pregledu turbulentnih šestdesetih in sedemdesetih, ko je Joan Baez skoraj čez noč postala ikona gibanja za državljanske pravice ter protestov proti vojni v Vietnamu, je Jaz sem hrušč zelo izrazito film o psihološkem profilu osebe in zvezde ter o vseh okoliščinah, ki vplivajo tako na umetnika kot človeka. Previdno zastavljena struktura začrta film, ki sprva le nakaže demone svoje portretiranke znotraj razgibane mladosti, prepredene s privzgojenim čutom za družbeno pravičnost, zaznamovanostjo zaradi mehiškega rodu ter željo po pozornosti. A po zgodovinskem izletu v leta, v katerih se je preobrazila v enega izmed obrazov in glasov demonstracij širom po Ameriki, film vse več pozornosti nameni pevkini duševni stiski ter posledicam, ki jih je preplet te stiske in slave pustil na njeni karieri in razmerjih, tako intimnih kot družinskih.

Posnetki koncertov, demonstracij, družinskih potovanj, dolgih voženj in hotelskih sob se vseskozi stapljajo tako s pevkinim zvočnim dnevnikom kot s pismi, posnetki in pričevanji predvsem njenih družinskih članov. Najintimnejše misli in osebne korespondence prevzamejo narativ filma in razgrinjajo nenehne padce v obdobja obupa, osamljenosti in anksioznosti. Počasi se začnejo kristalizirati drobci dogodkov iz otroštva, od trenj med tremi nadarjenimi sestrami do obtožb o očetovi zlorabi, ki pa so jo starši vehementno zanikali. Zadnja tretjina filma se tako posveča spopadanju s travmami, psihoterapevtskimi procesi ter kompleksnostjo odpuščanja in pomiritve.

O Joan Baez izvemo veliko, nemogoče pa se je ob diskrepanci med ikoničnostjo portretiranke in glasbeni nezanimivosti filma izogniti vprašanju, zakaj je bila taka ikona. Najzgovornejši opis poda Baez sama, ko omeni, da je bila “pravi glas ob pravem času”, a ta vidik bi bil vreden nadaljnjega raziskovanja, še posebno v luči njenih dosti bolj niansiranih in plodovitejših sodobnic, na primer Joni Mitchell, Kate Wolf, Emmylou Harris in Linde Ronstadt, ki so nadaljevale svojo pot tudi v poznejših desetletjih. Film Jaz sem hrušč nas želi prepričati, da takrat ni bilo več posluha za glasbo Joan Baez. Film tako odpre marsikatero relevantno vprašanje, vendar se zdi, da bolj po pomoti. Težko bi sicer rekli, da je Jaz sem hrušč dolžan utemeljevati status Joan Baez, vendar pa ga z ničimer ne utrdi.

Iz oddaje Gremo v kino.