Jovanovićevi prestavitvi Ane Karenine na oder so pred desetimi leti očitali marsikaj; premalo čustvenega vrtiljaka in strasti, razvlečenost, nejasno motiviranost, kot posledico strnjevanja obširnega gradiva, obenem pa izpostavljanja notranjih čustvovanj junakov. Med drugim je bilo tudi slišati, da je ena izmed večjih napak dramatizacije izpuščena smrt pod vlak padlega mužika ob prvem srečanju Ane in Vronskega, kar njuno ljubezen preroško zapečati; torej njuna ljubezen na odru ni bila zapečatena. Jovanović to 'napako' tokrat rešuje z uvedbo mužikove preobilno tragično vzdihujoče vdove (Zvezdana Mlakar), kar intimnost trenutka Ane in Vronskega 'razintimi' in jo postavlja v neroden drugi plan. Kljub temu pa dogodek bodoča ljubimca nepreklicno zveže, njuna zgodba se lahko nadaljuje oziroma začne.

Obnovljena Karenina je verjetno spet na odru zato, ker je roman, poleg Lainščkovega romana Ločil bom peno od valov, maturitetno čtivo, njuna skupna vez pa je t. i. nedovoljena ljubezen. Če je že prva dramatizacija - nastala po prevodu Gitice Jakopin, pod njo pa sta se podpisala Jovanović in Mitja Čander (kot sodelavec tokrat ni sodeloval) - izpostavljala le ljubezenski trikotnik in izpuščala obširno Levinovo zgodbo, je tokrat dogajanje še bolj zgoščeno, okleščeno vsega zunanjega in potopljeno predvsem v Anina čustva (dramaturgija Darja Dominkuš). Temačno vzdušje je okrepljeno z izčiščeno sceno, deloma deljeno na javni in zasebni prostor (scenografija Jasna Vastl) in črno-belo kostumografijo Urše Recer, ki sicer nekoliko neutemeljeno svojo estetiko išče v 50. letih prejšnjega stoletja, čeprav Anine zgodbe iz družbenih okvirov druge polovice 19. stoletja skoraj ni mogoče iztrgati (to bi bila že povsem nova zgodba, zanimivo pa bi bilo razmisliti, kakšna).

Znova se kot temeljna zareza uprizoritve kaže rez med romanom in njegovo dramatizacijo; določeni segmenti romana so razumljivo preneseni v dialoško obliko, nekateri ključni dogodki pa zgolj povedani in tudi izpuščeni, posledično pa je mogoče pogrešati nekatere vezne člene zgodbe. Polona Juh že drugič glavno junakinjo izdelano izpelje iz najprej površne peterburške dame do od čustev, obsojanj (tudi lastnih) in morfija izmučene ženske, ki ji ne preostane drugega kot skok pod vlak. Vprašanje pa je, ali je ta Ana, kot je v končnem monologu rečeno, res zgolj mehurček? Je mogoče Ano Karenino z besedami: "V neskončnem času, neskončnosti materije, v neskončnem prostranstvu se oddeli mehurček, organizem, ta mehurček se nekaj časa obdrži, potem pa se razpoči, in ta mehurček - sem jaz" zvesti zgolj na končno človeško minljivost? Anina tragika ni v njeni minljivosti, te se ona vsekakor zaveda (Tolstoj v njene končne misli vplete tudi plamen ugašajoče sveče), ampak v njenem čustveno in družbeno precej nezavidljivem položaju. Nam pa takšna Ana vsekakor nudi zanimiva izhodišča za razmislek o položaju sodobne ženske.

Bistevno nov je pogled na Aninega moža Karenina; Matjaž Tribušon ga odigra kot enoplastnega patriarha, ki ga ne načenjajo nikakršni dvomi, prav tako ne empatija ali celo simpatija do žene. Ano je sposoben sprejeti le v trenutkih njene šibkosti (npr. po porodu), ko mu je podložna in je zmožna zgolj upoštevanja njegovih navodil. Po drugi strani pa je Vronski Klemna Janežiča mladostno fičfiričevski, celo predrzen, v sklepnih nihanjih med sovraštvom in ljubeznijo pa že nemočen pod plazom Aninih obsojanj in sumničenj.

Epizodno razdrobljeni prizori so med seboj kot s filmsko montažo povezani s pomočjo glasbe (Drago Ivanuša), zvokov in gibov, medtem ko so posamezni prehodi ostri in fragmentarni, s čimer ugledališčenje sledi dramatizaciji. Glasba in zvočni efekti imajo tako kot videovložki vlogo opominjanja na čustvena stanja protagonistov. In pravzaprav je končni pisk vlaka, ki zapelje čez Ano v množico/občinstvo, nekoliko odrešilen. Vprašanje pa je, ali smo odrešni Aninega čustvenega vrtiljaka ali zgolj razvlečenih sklepnih dejanj. Vsekakor je uprizarjanje Tolstoja nehvaležno delo, ki bo vedno deležno takih ali drugačnih kritik. Dušan Jovanović pa je svoj popravni izpit opravil, čeprav z novimi pomisleki in verjetno z mislijo na maturante.