Na prvi pogled je Ana Karenina odlično tkivo za film ali oder, vendar se avtor scenarija ali dramatizacije že takoj sreča s precej bistveno težavo. Kako oklestiti 1200 strani dolg roman na zgolj dve uri trajajoč film ali predstavo? Naj ohrani le - za širšo množico na vsak način bolj atraktiven - ljubezenski trikotnik med Kareninom, Ano in Vronskim ali naj ohrani tudi Levinovo zgodbo, ki pravzaprav obsega precej več romana kot Anina? Dušan Jovanović se je v svojem ugledališčenju, uprizorjenem v SNG Drami leta 2006, Levinovi zgodbi odrekel, Anino zgodbo pa je, glede na trenutno aktualen film nekoliko paradoksalno, na odru tudi s postopki filmske montaže sestavil v celoto. Medtem ko je Joe Wright prav filmsko montažo bolj ali manj uspešno hotel pretopiti v gledališko dogajanje in medias res. Čeprav mu je oder služil zgolj kot silno priročen prostor za napol sanjske in razkošne scene, kar skupaj s kostumografijo ustvari estetski spektakel – to pa je že nekoliko oddaljeno od Tolstojeve zgodbe.

Blišč (in beda) imperialne Rusije s konca 19. stoletja
Tolstoj je z Ano Karenino (1875–77) ustvaril enega izmed največjih ženskih likov svetovne literature. Sprva je, kot je razvidno iz njegovega dnevnika, nameraval napisati dramo, v središče katere bi postavil resničen in tragičen dogodek iz soseščine. Vendar je to misel opustil in se lotil pisanja krajše epske pripovedi o "padli" ženski, toda gradivo se je vse bolj širilo in okoli Anine nesrečne ljubezenske zgodbe so se zgrnile podobe številnih ljudi, njej nasproti pa se je rodil Levin.
Nastal je roman, ki ne zajema zgolj zgodbe neke posameznice in posameznika, ampak predstavi rusko družbo druge polovice 19. stoletja v vsem njenem blišču (in bedi), ko so se znotraj komaj opuščene fevdalno urejene družbe z večinskimi tlačani in manjšinskim, a vodilnim plemstvom, že začeli pojavljati meščanski nazori in težnje k individualizmu. Zato je v kompoziciji romana lik Levina tudi potreben; poleg tega, da je prikrit Tolstojev alter ego, z umikanjem na deželo, občudovanjem kmečkega življenja in ruskega kmeta predstavlja protipol peterburškemu blišču (Levin tudi nikdar ne stopi v Sankt Peterburg, ampak je vedno le na podeželju ali v Moskvi, ki je nasprotje peterburškega blišča) in najvišjim krogom ruskega plemstva, obenem pa je s svojo zakonsko srečo popolno nasprotje Anine vse bolj tragične nesreče. Kot ugotavlja Vanesa Matajc v spremni besedi k ponatisu romana iz leta 1999, "je Levin družbeni prekrškar, vendar je drugače od Ane že od vsega začetka čudak po lastni, resnično svobodni volji", kar je razlog, da Levin znotraj družbenih zakonov lahko preživi, medtem ko je Ana obsojena na linč. Pri tem ne gre zanemariti dejstva, da je Levin kljub vsemu moški, in to moški, ki ustreza Tolstojevemu moralizmu.

Tirnice in osebna pravila nekega fičfiriča
Ana nastopi kot ugledna žena in mati na poti k reševanju bratovega s prešuštvom načetega zakona, kjer spozna svojega usodneža, kar v njej nenadoma prebudi do zdaj zatrto telesnonagonsko in čustveno plat. Odtlej Ana vse bolj drvi tirnicam naproti; njena usoda je od vsega začetka tesno povezana z vlaki in kolodvori, in čeprav se motiv vožnje z vlakom pojavi le trikrat, je roman prepreden z drobci, ki pozornega bralca opominjajo na železnico. Ne glede na novo prebujeno Anino plat pa ni mogoče trditi, da je Ana lahkoživka, ki ji je zgolj do telesnega užitka; svojo ljubezen oziroma potrebo po ljubezni, ki jo je do seznanjenja z Vronskim tešila z materinsko ljubeznijo do sina, kar ji je obenem prineslo tudi v očeh družbe hvalevredno vlogo zgledne matere, jemlje zelo resno, celo življenjsko resno.

Vronski pa nastopa kot pragmatičen, zabave željan moški z lastnimi pravili: "Ta pravila so nedvoumno določala: da je sleparja, ki te je oskubel, treba plačati, krojača pa ne; da moških ne smeš nalagati, ženske pa lahko; da ne smeš nikogar varati, razen zakonskega moža; da žalitev ne smeš odpuščati, sam pa lahko žališ in tako naprej" (Tolstoj 1999: I/417). Z globino razmerja se njegova pravila vse bolj majejo, in ko izve za Anino nosečnost, ne ve več natančno, kako naprej, ob čemer ga Kareninove odločitve in dejanja vse bolj postavljajo na slepe tirnice. Vronskega pravzaprav nikdar resnično ne spoznamo in o njem tudi ne vemo kaj več od dejstva, da se je od svojega fičfiričevstva poslovil zaradi ljubezni do Ane (in ta je, kot vse kaže, resnična; sam npr. nikdar ne izreče, da je Ana njegov kamen, ampak to izrekajo vsi drugi okoli njega). Na drugi strani trikotnika stoji Karenin, ki se v primerjavi z Vronskim kaže kot precej bolj kompleksen in izdelan lik.

"Fotogeničnost" romana?
Pa vendar, ali je Ana Karenina resnično tako zelo "fotogenična", da je vedno znova deležna filmskih ali gledaliških priredb? Zdi se namreč, da se očitki predelavam tega romana vedno znova ponavljajo. Mlačen, neprepričljiv odnos med Ano in Vronskim (prav to so na primer očitali tudi filmu iz leta 1997 s Sophie Marceau v glavni vlogi), ki bi sicer moral biti brezmejno strasten. Nekakšna lesena odrevenelost Vronskega, pa naj bo ta salonski pudelj ali pa pretirano možat vojak, medtem ko na drugi strani lik Karenina vedno znova izstopa. Predvsem pa se zdi, da nihče ne ve natančno, kaj narediti z Levinovo zgodbo (ta bi si zaslužila kar lasten film). Levinov lik je protipol Aninemu; ona naredi samomor, on po čudežu usode doživi razsvetljenje in dobi nov življenjski zagon; Levin najde svojo srečo v ljubezni, Ano njena ljubezen privede v smrt. Razumljivo je, da se celotnega romana ne more prenesti na platno/oder, predvsem pa je treba tudi upoštevati, da je novonastalo delo vedno samostojno umetniško delo, in ga je kot takega tudi treba ceniti. Nikakor pa se ni mogoče izogniti primerjavam z izvirnikom in presojanju o (ne)uspešnosti priredbe romana (scenarij Toma Stopparda neverjetno zvesto sledi romanu, le Levinovo zgodbo postavi na zelo stranski tir).

Tolstoj velja za tako rekoč genialnega poznavalca ustroja človeške duše z vsemi njenimi banalijami vred - te so pravzaprav tiste, ki zgradijo posameznika in Ano ločijo od vseh drugih kneginj ter knežen -, kar je ena izmed največjih odlik romana. Prav ti drobci pa se s prenosom v zgolj dialoško obliko scenarija/drame neizogibno morajo izgubiti. Na tem mestu vstopijo glede na medij primerni prijemi; Wright to recimo rešuje z glasbo, ki film pripelje že na rob nekakšnega koncerta, vendar ob vsej pompoznosti s scenografijo in kostumografijo vred glavnim junakom enostavno ne ostane nič prostora za razvoj karakterja. Kar je s "stališča" Tolstoja popolnoma zgrešeno. Je torej uspešna predelava zgolj večna nerealizirana želja? Vprašanje je, kaj ustvarjalci želijo doseči. Slepo slediti romanu je vsekakor nemogoče, medtem ko sta umetniška svoboda in njen prispevek vedno znova dobrodošla. Tako je na primer Wrightov film vsekakor vreden ogleda, presežek estetike in sanjavosti nikdar ne škodi, je pa to na vsak način drugačna Ana Karenina kot romaneskna.