Oglas
Najprej so leta 1960 v pariškem Odeonu uprizorili Nosoroge Eugena Ionesca, leto pozneje je bilo newyorško prvo, ki je dobilo priložnost za ogled Beckettove drame O, krasni dnevi in leta 1962 so prav prav tako v New Yorku premierno uprizorili znamenito dramo Kdo se boji Virginie Wolf Edwarda Albeeja. Samo sklic na praizvedbe teh treh danes že legendarnih del gledališča absurda nam pove, kako razburljiva in živahna je bila gledališka umetnost na začetku šestdesetih. In prav triletje, ko so med občinstvo poslali te tri drame, predstavlja časovni okvir, znotraj katerega so institucionalizirali svetovni dan gledališča.
Prvi poslanik je bil Jean CocteauPobuda za svetovni dan gledališča sicer ni prišla iz katerega od na prelomu petdesetih v šestdeseta najbolj vitalnih središč gledališke umetnosti. Pobudo so leta 1961 dali Finci oziroma finski urad Mednarodnega gledališkega instituta. Od leta 1962 tako vse države članice tega inštituta 27. marca slavijo svetovni dan gledališke umetnosti. Prvi takt katerega koli takšnega slavja je dal Jean Cocteau. Cocteau je bil namreč avtor prve poslanice ob mednarodnem dnevu gledališča.
Ta vsestranski uprizoritveni umetnik, ki je močno zaznamoval tudi pariški nadrealizem in ki se je sam imel predvsem za pesnika, je pravzaprav napovedoval sodobno gledališče, ki uvaja dialog med gledalcem in nastopajočim, ki odločno napada in že duši avro igralca, ki vztraja pri kredu, da moramo "nujno imeti gledališče, v katerem je razlika med igralcem in gledalcem le praktična, nikakor pa ne temeljna" (Brook, Peter). Tako je Cocteau, skoraj kot bi poslušali performerko Marino Abramović menil: "Bistvo dobre vzgoje je, da zna človek prikriti, kako zelo ceni samega sebe in kako malo druge." Čas okoli leta 1960 (z močnimi zametki seveda v zgodovinski avantgardi) tako uvaja gledališče, ki si ga delijo nastopajoči in gledalci; uvaja gledališče, ki naj bo življenje in ki je zato tudi vedno vsaj malo absurdno.
Poslanici Judi Dench in Štefke Drolc
Povsem drugačnim mislim, bolj praktičnim in preprostim, sta v svojih letošnjih poslanicah sledili Judi Dench in Štefka Drolc. Dencheva, ki je poslanico napisala kot predstavnica Mednarodnega gledališkega inštituta, tako gledališče opredeljuje kot vir zabave in navdiha, ki v svojem bistvu združuje mnoge različne kulture in ljudi po vsem svetu. Obenem je tudi več od naštetega, saj ponuja neštete druge možnosti, od izobraževanja do informiranja. Gledališke predstave pa ne nastajajo vedno le na tradicionalnih odrskih deskah, temveč tudi v afriških vasicah, ob vznožju armenske gore in celo na otočku sredi Tihega oceana. Vse, kar potrebujemo za ta dogodek, so prostor in gledalci.
V poslanici v imenu Združenja dramskih umetnikov Slovenije je Štefka Drolc podobno kot Dencheva zapisala, da naj bo vsaj gledališče tisti mali košček sveta, na katerem nam je lahko lepo. Sicer pa je pri pisanju poslanice navdih črpala predvsem iz svojih izkušenj na odri in med drugim zapisala: "Nikoli ali zelo redko si sam na odru. Iz tega skupnega dela se rojeva predstava. Nekega dne luči v dvorani ugasnejo. Tema. Oder zasije. Nekomu govoriš. Zmeraj nekomu govoriš. To je gledališče. Publika, ki posluša. Ki zaploska, ko odhaja. Vsaj po navadi. Kaj odnašajo s seboj? Je tekst, ki ga govoriš, pomemben? Si ga znal povedati tako, da bo poslušalca pretresel, ne samo ganil? Bo razmišljal o tem? Se bo s kom pogovarjal o tem. Bo kaj premaknil, spremenil?"
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje