Festivali so, z nekaj izjemami, odpovedovali žive izvedbe in se selili na splet, razgrele so se vroče debate o tem, kakšna je sploh prihodnost kinodvoran in ali ni zdaj zares nastopilo obdobje pretočnih platform. Iz Velike Britanije, na primer, poročajo, da bo po najbolj optimističnih ocenah letošnji obisk kinodvoran dosegel le 60 odstotkov lanskega. In veliko drugače ni nikjer.
Najbrž si zares težko predstavljamo, da bi se film, ki je v svoji zgodovini krize že doživljal s prihodom televizije, videokaset, DVD-jev, in preživel, dokončno odpovedal kinodvoranam. Po nekajmesečnem zaprtju dvoran in ob vrnitvi v kino je poljska režiserka Malgorzata Szumowska prostodušno in pragmatično povedala: "Še pred kratkim sem mislila, da je prihodnost filma v pretočnih platformah. Zdaj pa sem popolnoma spremenila mnenje. Film doma ustavljamo, da si skuhamo kavo, ne osredotočimo se nanj. Film ni več izkušnja. To ni več umetnost, ampak le zabava."
Evropska filmska zvezda, Britanka Tilda Swinton, je septembra v Benetkah, na ganljivem shodu filmskih profesionalcev, na Mostri, ki je potekala v živo, povedala: "Izkušnja, ko greš v kino in si pogledaš film, za katerega še nisi slišal in ga je posnel režiser, za katerega prav tako še nisi slišal, ter je iz dežele, katere jezika ne poznaš, je eksistenčna dobrina."
Kakor koli, za nami ni leto velikih uspešnic, ki bi prinašale milijonske ali milijardne dobičke v zasebne in državne blagajne, je pa za nami še eno leto velikih malih biserov, ki nam govorijo o svetu, v katerem živimo, ali napovedujejo tistega, ki prihaja.
Kolektiv, evropski dokumentarec leta, je film romunsko-nemškega režiserja Alexandra Nanauja, ki petnajst let po igranem filmu Smrt gospoda Lazarescuja Christija Puiuja, enega prvih velikih filmov novega romunskega vala, gledalca znova potegne v drobovje romunskega zdravstvenega sistema. Kolektiv je nočni kljub v Bukarešti, kjer je leta 2015 v požaru umrlo 27 obiskovalcev, še veliko več pa pozneje, med zdravljenjem. In zanimivo – novinarja športnega časopisa Športna gazeta sta se spremenila v raziskovalna novinarja. Afera Kolektiv je bila le prevelika, odnesla je vlado. Na kratko, od gospoda Lazarescuja do danes se stanje v zdravstvenem sistemu v Romuniji ni izboljšalo, prej obratno. In tu Alexander Nanau vklopi svojo kamero. V filmu spremljamo leto dni delovanja tehnične vlade, predvsem mladega ministra za zdravje, ki je bil nekoč borec za pravice bolnikov, zdaj pa se je znašel v primežu korupcije, nepotizma, političnih pritiskov znotraj zdravstvenega sistema. Film čudovito pokaže, kako lahko prav vsak posameznik s svojo voljo povzroči spremembe, čeprav majhne; režiserja pa je očitno najbolj pretreslo pomanjkanje humanosti znotraj sistema, pri snemanju je namreč postalo očitno, da je nestrokovnost povzročila številne smrti.
V prihodnost, sploh ne tako oddaljeno, ampak kar v leto 2021, postavi svoj film mladi mehiški režiser Michel Franco. Svet, ki ga je ustvaril v filmu Novi red, je srhljiv, ne pa neverjeten, film pa lahko razumemo tudi kot opozorilo, kam lahko vodi vse večja neenakost v družbi. Novi red se začne s pripravami na poroko, v razkošni, od preostalega sveta ograjeni, zastraženi vili se zbirajo bogati svati, na ulicah pa že nekaj časa raste nemir, ki postaja vse bolj neprijeten. Mesto brni, iz pip teče zelena voda in zelena je v svetu Michela Franca barva upora. Ko v vilo udrejo oboroženi ljudje, ko se strežniki in sobarice spremenijo v maščevalce, se v mestu začne obdobje popolnega brezvladja. In novega reda. In še ene izmed večnih bitk med dobrim in zlim, ki ji je žirija na beneškem festivalu namenila veliko nagrado.
Na oddih in zabavo, na atlantsko obalo, v francosko termalno zdravilišče Cabourg, pa nas je povabil režiser Guillaume Nicloux. Posebna zanimivost zdravilišča sta gosta v belih haljah, ki ju prvič zagledamo na prepovedani cigareti – pisatelj Michel Houellebecq in igralec Gerard Depardieu, ki naj bi si tu nabirala novih moči. V filmu sicer igrata sebe, čeprav so meje med tistim, kar je bilo v scenariju, in tistim, česar ni bilo, zelo zabrisane. Asterix in Obelix francoske literarne in filmske umetnosti, umetnika in provokatorja, ki polnita tudi rumene družabne kronike, sta huronsko zabavna in ironična do terapije, zdravega načina življenja in predvsem do sebe.
Dobri filmi nas torej čakajo, dvorane tudi, posebej optimističen pa je bil prav poseben trenutek leta, ki je povezal filmski svet kot še nikoli – na odru velike dvorane na Lidu so septembra skupaj stali direktorji vseh najpomembnejših festivalov v Evropi in drug za drugim zatrjevali, da bodo za filmsko umetnost naredili vse.
Naj se torej žarometi vseh dvoran sveta čim prej spet prižgejo in z njimi tista posebna, tiha svetloba, ki v dvorani napoveduje novo zgodbo.
Iz oddaje Gremo v kino.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje