V SFR Jugoslaviji (1945-1991) cenzura uradno sicer ni obstajala, moč samocenzure pa je bila še mnogo večja od uradno neobstoječe cenzure. Večini državljanov se tako ni niti sanjalo, da obstajajo dolgi seznami in množice knjig, ki so se zaradi svoje vsebine, predvsem pa zaradi njihovih avtorjev, ki niso imeli "pravega pogleda na svet", znašle v skritih 'bunkerjih' knjižnic.

Tako je nastal tudi skrivnostni fond D Narodne in univerzitetne knjižnice (NUK), ki je bil uradno ustanovljen leta 1978, nastajal pa je vse od daljnega leta 1945. V tem času se je v fond D steklo skoraj 700 naslovov knjig in nekaj več kot 140 naslovov serijskih publikacij. Uradno so bile v Socialistični republiki Sloveniji z objavo v Uradnem listu prepovedane štiri knjige, v Jugoslaviji pa 11.

Prepovedano literaturo so skrivaj zbirali še v Univerzitetni knjižnici Maribor, knjižnici Teološke fakultete ter na Inštitutu za zgodovino delavskega gibanja. Knjige so sicer s polic v kleti in druga nedostopna mesta umikali tudi v splošnih knjižnicah.

Kako je potekalo "čiščenje" kulturnih ustanov?
Na vodenem ogledu po razstavi Stop, cenzura! bodo v torek, 15. 11., ob 12.30 v Plečnikovem hodniku NUK-a razkrili, kako je bila videti politična cenzura pri nas od konca druge svetovne vojne leta 1945 do osamosvojitve in demokratizacije leta 1991. Ogledati si bo mogoče, kaj lahko najdemo v skrivnostnem ravnateljevem fondu oz. fondu D prepovedanih knjig v NUK-u, v katerem se je nabralo več kot 700 izvodov.

Izvedeti bo mogoče tudi, kako je potekalo čiščenje kulturnih ustanov, izdaje katerih knjig so bile prepovedane in kateri pisci so bili v Sloveniji do leta 1991 nezaželeni in tako "izbrisani iz zemljevida".

Ob 13.30 se bo ogled razstave sklenil z branjem prepovedane literature v Kavarni NUK-a. Med za povojno oblast "neprebavljive" slovenske avtorje sodijo: France Balantič, Tine Debeljak, Ivan Hribovšek, Drago Jančar, Edvard Kocbek, Vladimir Kos, Karel Mauser, Ada Škerl, Igor Torkar, Vitomil Zupan in drugi. Avtorica razstave je Helena Janežič.