To je bilo nekaj izhodišč za okroglo mizo z naslovom Katastri začasnosti prostorov, ki je prejšnji teden potekala v Kinu Šiška. Morda velja na začetku poročila o razpravi v organizaciji Zavoda Maska, Nomad Dance Academy in Kina Šiška omeniti dve določbi zakona iz leta 2002, in sicer da je javna kulturna infrastruktura neodtujljiva, torej neke vrste trajna javna lastnina, in da je dostopna. Zanimiv je tudi naslednji podatek, ki ga je podal nekdanji direktor Kina Šiška Simon Kardum, in sicer da je trenutno v evidenci javne kulturne infrastrukture v celotni Sloveniji vpisanih 90 takšnih primerov, ki jih je razglasila država in so torej v lasti države, kar 1020 pa je takšnih, ki so jih razglasile lokalne skupnosti.

Dostopnost prostorov omogoča dolgoročno načrtovanje
Pogovor sta uvedla moderator Rok Vevar iz Nomad Dance Academy in Alja Lobnik, direktorica zavoda Maska. Lobnik je že na primeru lastnih izkušenj iz Maske ponazorila, kako pomembna je dostopnost prostorov za nevladne organizacije. Opozorila je na dejstvo, da se je po sedmih letih končalo sodelovanje Maske s Slovenskim mladinskim gledališčem, ki je bilo nekakšno "hibridno zavezništvo med javno ustanovo in nevladno organizacijo, ki je omogočilo bolj dolgoročno naravnanje procesov, bolj poglobljeno razmišljanje o razmerju med gledališčem in prostorom. Ko se je to sodelovanje izteklo, smo ugotovili, da so pogoji dela za neinstitucionalno sceno bolj osiromašeni. Obstaja potreba po trajnejših zavezništvih, strukturah, ki bi omogočili pogoje, ki jih gledališče danes potrebuje."

Lani so se začela srečevanja Maske in Nomad Dance Academy, katerih cilj je med drugim 'mapiranje' zgodovinskega in sedanjega stanja prostorov za kulturo v Ljubljani in tudi širše. Kot je povedal Vevar, je morda nekaj takšnega že bilo narejenega, a nikoli dosledno: "Morda je res čas, da se v Ljubljani začne 'mapping' z vidika prostorov za umetnost in morda tudi aktivizma."

Občina mora imeti knjižnico
Niso pa vse kulturne dejavnosti infrastrukturno podhranjene. Simon Kardum je denimo povedal, da imamo v celotni državi več kot 70 splošnih in več kot 200 podružničnih knjižnic. "Zakon o lokalni samoupravi in zakon o financiranju občin govorita, da občina ne more biti ustanovljena, če nima svoje knjižnice. Kulturni domovi, kot so bili tisti, ustanovljeni še v socializmu, ali neki kulturni centri pa niso pogoj. Nimamo instrumenta, da bi bile lokalne skupnosti obvezane investirati v kulturne domove in jih upravljati." Tudi Kardum je poudaril, da nimamo kakovostnega 'mappinga' vseh potencialnih infrastrukturnih kapacitet po celotni Sloveniji.

Kardum je navedel še nekaj zanimivih podatkov. Na ozemlju MOL-a je kot javna infrastruktura zaznanih 131 objektov. 37 jih je razglasila država, kar ustreza 43 odstotkom vse razglašene javne kulturne infrastrukture na območju Republike Slovenije. 94 pa jih je razglasila Mestna občina Ljubljana, kar pa pomeni samo 8,4 odstotka v kontekstu celotnega ozemlja Republike Slovenije, to pa je pod povprečjem od tistega, kar bi MOL smel in lahko razglasil kot javno kulturno infrastrukturo. Po številu prebivalstva bi moralo biti take infrastrukture 15 odstotkov glede na celotni slovenski fond. Zaveza lastnika je seveda, da to infrastrukturo primerno vzdržuje in jo opravlja oziroma jo da v upravljanje nekomu drugemu.

Obdobje razmaha gradnje zadružnih domov
Profesor na Fakulteti za arhitekturo Miloš Kosec je spomnil na obdobje intenzivne gradnje kulturne infrastrukture. Po drugi svetovni vojni se je zgodil razmah zadružnih domov in nastala je ambiciozna mreža, ki naj bi kulturo razpršila po podeželju. "Društva so gradila prave palače sredi mest, kar je danes nepredstavljivo." Primer tega je bil Delavski dom v Trbovljah, za katerega Nika Grabar, tudi profesorica na Fakulteti za arhitekturo, ocenjuje, da je bil monumentalen in predimenzioniran za beograjske oblasti.

Prostor mora biti pravičen
Bilo pa je obdobje po drugi svetovni vojni, tudi obdobje kontradikcij. Grabar je povedala: "Čisto konkretno na področju prostora je bilo po drugi svetovni vojni veliko retorike, kakšna naj bi bila prihodnja arhitektura, kakšne prostore hočemo … Na začetku so govorili o socialističnem modernizmu, a pravzaprav niso dobro vedeli, kaj naj bi to bilo. Vedeli pa so, da mora biti prostor pravičen. Nove tehnike gradnje so bile videne kot nekaj, kar bo (nekaj, op. P. B.) prispevalo ljudstvu. Inženirji in tehniki niso bili več na strani imperialistov, ampak na strani delovnega ljudstva. Arhitektura naj bo socialistična, ampak nihče ni vedel točno, kakšna naj bo."

Je pa zagotovo kulturno krajino zaznamovala decentralizacija in gradnja infrastrukture za ljubiteljsko kulturo. Šlo je za to, da je kultura dostopna ljudem, pa tudi za to, da so ljudje sodelovali v tem projektu. Kot je opozoril Kosec, druga svetovna vojna ni pomenila zgolj reza v razvoju. Že v predhodni meščanski dobi je obstajalo veliko omrežje kulturne infrastrukture: narodni domovi, čitalnice, sokolska in orlovska društva, delavski domovi … "Skratka, eno bogastvo takšnih prostorov imamo."

Stanovanjske soseske naj bodo orodje načrtovanja družbe
Obdobje med 50. in 70. je bilo tudi obdobje gradnje novih sosesk. Omenjen je bil Ravnikarjev koncept stanovanjskih sosesk, ki naj ne bodo zgolj infrastruktura za spanje, kuhanje in recimo družinsko življenje. Kot je dodal Kosec, bi bile soseske ključno orodje načrtovanja družbe, ponujale naj bi kakovostne prostore, kjer se lahko družba tvori.

Velja omeniti tudi šole – vsaka šola je kulturna 'trdnjava' razsvetljenstva s knjižnico, športno infrastrukturo, pogosto s kulturno dvorano. "Ima nalogo, poskrbeti za prostor, kjer družba na neki način tudi nastaja. In enako velja tudi za prostore, na katere dostikrat pozabljamo – na prostore, ki stavbe povezujejo, torej na javni prostor, na parke, na javno infrastrukturo, ki je bila za načrtovalce enako pomembna kot visoke stanovanjske in nizke javne stavbe, ki so jih povezovale," je še povedal Kosec.

Javni dostop do kraljeve spalnice v Versaillesu
Miloš Kosec je povedal še zanimivo anekdoto, povezano z Versaillesem, ko je bila Francija še kraljevina: "Če si bil vsaj približno spodobno oblečen in kot moški opasan meč ali kot ženska spodobno obleko, si lahko brez vstopnine kadar koli vstopil v Versailles in prišel do kraljeve spalnice. Ne samo da je bil Versailles zasnovan tudi kot kulturna infrastruktura, tudi za ambasadorje iz celotne Evrope, ampak je bil dostopen vsakomur, ki je lahko dokazal, da je človek, sposoben za družbo. Ta možnost penetracije do simbolnega in dejanskega središča države, do monarhove spalnice – spali so seveda večinoma v drugi postelji – nas opozarja, da danes bolj kot nekoč ločujemo javno in zasebno sfero. Javna sfera se je širila tudi v najbolj intimne prostore oblasti. Danes je to popolnoma nepredstavljivo."

Boj za dostop do prostorov je bil tudi estetski boj
Še na eno zdaj že zgodovinsko obdobje je opozoril Kardum. Povzemimo: dejal je, da gre pri prizadevanju za prostore za kulturo in umetnost tudi za estetski boj, saj če si hotel narediti nekaj novega, denimo z vidika insceniranja ali z vidika sistema, ki je bil estetsko predestiniran kot muzejska vsebina, ali če si hotel izumiti neko estetsko gibanje, si moral "izvrtati svojo vrtino"; moral si priti do svojega prizorišča tako ali drugače. In tako so se že v 80. zgodili kar resni premiki, ko so nekateri objekti, kot so denimo KUD France Prešeren ali pa Glej, Škuc, 'podtalni' FV v Rožni dolini … postali prizorišča 'drugačne' kulture.

Njegova generacija, ki je hotela nekaj novega narediti v 80. letih, je bila soočena z nedostopnostjo kulturne infrastrukture. "Moja generacija, ki je bila maksimalno potentna in tudi 'gobcava', je v 80. morala zaseči nove prostore. Takratni prostori, vključno s Cankarjevim domom, so bili neprebojni. Razen v redkih primerih, kot je bil Krst pod Triglavom," je povedal. In še: "Relativno odprt je bil pa Cankarjev dom v 90. Zadnja leta se zapira in se pozablja, zakaj je bil zgrajen." Kardum meni, da infrastruktura ni izkoriščena, kaj šele da bi opravljala funkcijo. V več primerih – denimo Cankarjevega doma – infrastruktura postane samozadostna in ni več vključujoča.

Cankarjev dom kot svetišče ali klinika
O Cankarjevem domu je spregovoril tudi Miloš Kosec, ki meni, da je "Cankarjev dom tretiran kot svetišče, kjer morajo tvoji koraki odmevati". Poleg tega je za ustvarjalce zelo nadležno tudi to, da so razpisi formulirani za tri leta vnaprej in zapleteni. Obstaja vtis, kot da si vstopil v svetišče umetnosti, ne pa v javni prostor. "Cankarjev dom je kot klinika," pa je pripomnil Kardum. Postavlja se torej vprašanje, koliko so javni prostori prizorišče izmenjave stališč, druženja in tako tudi prostori družbenih odnosov.

Gentrifikacija se začne z rabo 'prave' govorice
Udeleženka razprave je bila tudi raziskovalka Eva Matjaž, ki meni, da je treba gentrifikacijo obravnavati z različnih zornih kotov. "Veliko se ukvarjam s komuniciranjem in se mi zdi zanimivo, kako se začne ustvarjati teren za gentrifikacijo, preden to vidimo na primer prek nepremičninskih oglasov. Kako se začne vse skupaj dogajati," pravi. Izvedla je obsežno raziskavo: "MOL ima vse izvode publikacije Ljubljana dostopne na spletu in to je dober dokument časa. /…/ Denimo, kako so se počasi odpirala vrata kapitalu. Pritisk na javne institucije zaradi te odprtosti kapitalu je večji."

Eva Matjaž je zbrala ogromno citatov, povezanih z ljubljansko politiko kulturne infrastrukture, in ugotavlja, da se javni prostor krči. Pravi, da je zanimivo videti, kakšne obljube so bile dane že v prvem letu županovanja Zorana Jankovića; kako so se spreminjale, kaj je dejansko nastalo. Zastopa mnenje, da se gentrifikacija začne z rabo jezika. "Absolutno. Najprej moraš narediti pravo 'narativo'. /…/ Gre za čisto nedolžne izraze, kot je zeleno mesto – vsi si to želimo – ali pa najlepše in varno mesto. S temi izrazi samimi po sebi ni nič narobe. Težava pa je v tem, da se izrabljajo." Gre predvsem za lažne obljube, gradijo se gradovi v oblakih, na koncu pa ljudje v Ljubljani zaradi rasti cen nepremičnin in računov skoraj ne morejo več živeti.

"Jaz že leta poslušam, kako imajo ustvarjalci možnost dostopa in uporabe nečesa. V zvezi s temi velikopoteznimi projekti, ki smo jim bili priča, recimo pri odprtju Cukrarne ali Roga – se mi zdi zanimivo komuniciranje, ko rečejo /…/ ljudje, počakajte na rezultate." To je diskurz, namenjen splošni javnosti, za specifično javnost, ki naj bi bila uporabnik ali pa ima izkušnje, pa se – tako Matjaž – njeno srečanje z novim objektom ne začne na točki odprtja. Ti ljudje imajo izkušnje od prej in so zato skeptični.

Eva Matjaž je tudi poudarila, da je pomembno, kaj se z infrastrukturo dela in ali ima vodstvo domišljijo, da vidi možnosti. Da ni birokratsko zaprto ali neeksperimentalno. Domišljija je potrebna tudi za to, da znaš zaobiti birokratska pravila. Zagovarja pa tudi obstoj popolnoma avtonomnih prostorov, ki niso povezani z javno infrastrukturo. Ta prostor, tako Matjaž, pa se je v Ljubljani popolnoma skrčil.

Umetniška dela so na toplem, prostorov za produkcijo pa manjka
Eva Matjaž je bila soustanoviteljica kreativnega centra Poligon. In tudi v navezavi na Poligon je Vevar poudaril, da niso pomembni le kulturni prostori za prezentacijo produktov, ampak tudi prostori, kjer se 'proizvajajo' ideje, prostori studijske in ateljejske narave, tam kjer se proizvaja to, kar se bo nekje pozneje prezentiralo. Zdi se, kot da za tovrstne prostore v Mestni občini Ljubljana ni posluha.

Matjaž meni, da pri nas vlada fokusiranje na rezultat. Ko se je Cukrarna odpirala, je izrazila mnenje, da bodo znova samo umetniška dela na toplem, na ogled v primerno osvetljenem prostoru, prostorov za produkcijo pa manjka. Ogromno je samozaposlenih v kulturi, ki potrebujejo prostore za delo.

Cukrarno je omenil tudi Miloš Kosec. Njeno jedro je treba videti kot mestno dvorano. "Ko pa vstopiš v ta impresivni volumen, ki je narejen tudi kot pokrit podaljšek javnega prostora, imaš občutek – že zato, ker so vrata razen enih zaklenjena, ker imaš pult, ki sugerira, da je treba plačati vstopnico, čeprav je osrednji volumen brezplačno dostopen –, kot da si znova vstopil v neko svetišče umetnosti namesto v javno infrastrukturo."

Prostorov je ogromno
Kot velika težava se kaže način uporabe že obstoječih prostorov. Da je teh v resnici ogromno, pravi tudi Nika Grabar. Težave pa da imamo z organiziranjem, s političnim organiziranjem in vzpostavljanjem dialoga z oblastmi, tako da bi prišlo do konsenza glede potreb kulturnega sektorja. Interes za uporabo obstoječe infrastrukture je izrazilo tudi ministrstvo za kulturo, ki je – tako Vevar – napovedalo, da se ne bo gradila nova javna infrastruktura za kulturo, ampak se bo prenavljala obstoječa. Tudi v Mestni občini Ljubljana je bil v zadnjih letih trend prenove industrijske kulturne dediščine. Za vse to pa so potrebne temeljite analize in resna kulturna politika.

Je slovenska kulturna krajina razredno segregirana?
Rok Vevar je proti koncu podal še ugotovitev, da se je v zadnjih 20 letih v slovenski kulturni krajini, sploh pa v Ljubljani, zgodila neke vrste razredna kulturna segregacija med položajem nevladnih organizacij, ki razpolagajo z infrastrukturo, in tistimi, ki ne. In vrsta sodelovanj med nevladnimi organizacijami in javnim sektorjem, ki je bila morda še v 90. letih nekako logična, se je prekinila ali pa je vse redkejša. Postavlja se vprašanje, ali so nevladne organizacije, ki razpolagajo s prostori, še generatorke javnega prostora ali pa so enako zaprte kot določeni javni kulturni zavodi. Slišati je bilo tudi, da bi se morale dogajati zasedbe prostorov, vendar je morda prostor lažje zaseči kot pa dolgoročno upravljati.