Če je njegova prejšnja serija Nokturno z naslovom namigovala na noč, so noči oziroma stanju med spanjem in budnostjo zavezane tudi njegove fotografije na razstavi Mnemosis, ki bo od danes na ogled v Steklenem atriju mestne hiše v Ljubljani.

Kaj pravzaprav gledam?
Fotografije Andreja Lamuta se v likovnem smislu zdijo skorajda bližje slikarstvu kot fotografiji. Zrnati in nejasni motivi lovijo ravnotežje na meji med razpoznavnostjo in abstrakcijo. "Motivi na fotografijah niso neposredno prepoznavni, ampak v sebi nosijo neko dvojnost, dvoumnost, da se gledalec sprašuje, kaj pravzaprav gleda, kako si lahko to razlaga," o svojih podobah pravi Lamut.

Podobe iz realnega sveta zaradi fotografovega pristopa prehajajo v fantastično. Drevesa, ljudje in drugi motivi so le še slutnja ali morda privid. Ta odločitev pa ni le estetska, temveč je zvezana z vsebino – umetnik namreč želi evocirati spremenjeno stanje zavesti, imenovano dnevna parahipnagogija, stanje med spanjem in budnostjo, ki ga pogosto spremljajo fantazme, miselni prebliski ali nenadne ideje. Ko se zavemo svoje okolice, ti prebliski izginejo. Kot je o seriji zapisala Mirjam Čančer, avtor fotografije v seriji razume kot vizualno materializacijo nedostopnih, oddaljenih misli in podob, za katere posameznik ve, da so obstajale v njegovi zavesti, vendar v spomin ne more priklicati njihove vsebine.

Kako nastajajo takšne fotografije, koliko je prepuščeno naključju, koliko pa prvotnemu premisleku? Nekateri motivi so vnaprej zamišljeni, razlaga fotograf. "Tako v seriji Mnemosis kot Nokturno svoje akterje povabim k igri pred fotoaparatom in potem kadriram nekaj povsem drugega, da se s tem zamotijo. Spet drugi motivi so pa naključni in jih šele potem v temnici s kadriranjem, z osvetlitvijo, z načinom razvijanja prenesem v neko drugo podobo, v neko drugo sporočilo."

Tudi tokrat je avtor posegel po analogni fotografiji, ki mu omogoča neposrednejši stik s fotografskim gradivom. Uporabil pa je tudi specifično tehniko razvijanja, ki traja eno uro, medtem je treba premikati banjico z razvijalcem. "Analogna fotografija mi omogoča, da sem v stiku s samim umetniškim delom, s samim materialom. Se rokujem s fotopapirjem, nadzorujem svetlobo s svojimi fizičnimi dejanji. To mi veliko da pri samem raziskovanju medija. Fotografijam pa da takšen postopek drugačen videz zaradi tehnike in specifičnega načina dela, ki je počasen, razmišljujoč in ne dovoljuje napak."

Sozvočje izdelave in postopka
Pri razstavljeni seriji je fotograf posegel po posebni tehniki. "Fotografije so narejene s postopkom infekcijskega razvijanja v temnici, kar pomeni, da sama podoba nastaja eno uro, razvijalec pa mora pri tem ves čas agitirati banjico, se pravi premikati tekočino. Tako sta sam postopek izdelave fotografije in motiv v sozvočju, kar se kaže tudi na sami estetiki oz. podobi fotografije," pove Lamut.

Če fotografijo pogosto tesno povezujemo s spominom, pa Andrej Lamut poudarja, kako krhek in neujemljiv je spomin, čeprav se zdi ujet na fotografiji. Naslov razstave Mnemosis morda res izhaja iz imena grške boginje spomina – Menmozine, a gledalec ima ob ogledu njegovih fotografij predvsem občutek, da mu je spomin na neko podobo spolzel med živčnimi celicami možganov.