Smola, katran in sol – to so bili antiseptiki, ki so jih že pred 5000 leti uporabljali v starem Egiptu. Prve postopke čiščenja ran z ognjem so tedanji zdravilci opisali okrog leta 1450 pred našim štetjem.
O razkuževanju so razmišljali tudi v stari Grčiji – 550 let pred našim štetjem so to počeli z žveplom, ki je bilo prvo kemično sredstvo za uničevanje mikroorganizmov, je za MMC pojasnila Nataša Piletič, predsednica Sekcije medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov v sterilizaciji pri Zbornici zdravstvene in babiške nege Slovenije.
Skozi tisočletja je medicina vse bolj spoznavala človeško telo, ob tem pa tudi delovanje mikroorganizmov.
"Verjetno se je v vojski prvič začelo razmišljati o preprečevanju prenosa okužb z instrumentarijem in medicinsko tehničnimi pripomočki. Pozneje se je ‘čistoča’ začela uveljavljati še pri porodih, prenosu nalezljivih bolezni in napredovala z razvojem kirurgije ter invazivnih diagnostičnih posegov," pripoveduje sogovornica.
Bolezen ni kazen za greh
Hipokrat, ki naj bi se rodil v petem stoletju pred našim štetjem, je prvi ovrgel tedanje prepričanje, da je bolezen kazen za greh in da so zanjo krivi zli duhovi in demoni.
"V tistem obdobju so rane začeli izpirati z vinom in vročo vodo, kar predstavlja prve zametke asepse. V obdobju od 130 do 200 našega štetja je Galen, ugledni grški zdravnik, uvedel prekuhavanje kirurških instrumentov, ki so se uporabljali za oskrbo ranjenih rimskih gladiatorjev," razlaga Piletičeva.
V srednjem veku, ko higiena ni bila med prioritetami prebivalstva, je po Evropi pustošila kuga, področje preprečevanja prenosa okužb pa je bilo v tem času na mrtvi točki.
"Ljudje so bili prepričani, da se bodo bolezni lahko izognili z zračenjem, dimom goreče slame, hlapi kisa in dimnim plinom s primesjo arzena," še pojasni sogovornica.
Voda in milo: Presenetljiva zgodovina umivanja rok
Če so nekdaj verjeli, da se je vode treba izogibati, ker prinaša bolezni, pa si danes redno umivamo roke. Predvsem med epidemijo covida-19 je to opevana rutina, a cesarji, kralji in pomembneži iz zgodovine si rok niso umivali skoraj nikoli. Šele pred manj kot dvema stoletjema je stroka ugotovila, da to močno pripomore k človekovemu zdravju.
Za to je "kriv" madžarski zdravnik Ignaz Semmelweis, ki je delal na dunajski bolnišnici. Opazil je, da ženske, ki rojevajo na njegovem oddelku, pri porodu veliko pogosteje dobijo vročino kot ženske s sosednjega oddelka. Tudi smrtnost porodnic je bila tam precej večja.
Vprašal se je, kaj je razlika med njima. Opazil je, da so zdravniki in študentje medicine v porodnišnici pogosto delali takoj po izvedbi obdukcije. In pri tem si niso umili rok.
Na drugem oddelku so delale babice, ki so se ves dan ukvarjale le z ženskami. Semmelweis je v času, ko še niso vedeli za viruse ali bakterije, sklepal, da so zdravniki, ki so opravljali tudi obdukcije, bolezni prenašali s svojimi rokami.
Seznanil jih je z rednim umivanjem in jim priskrbel klor, smrtnost med porodnicami pa je v kratkem času močno upadla. Če je pred tem pri porodu umrlo 18 odstotkov žensk, jih je po sprejetem ukrepu umrl le še odstotek.
Napredni zdravnik je naletel tudi na odpor: njegovi kolegi so se jezili, češ da jih je po krivici obtožil za to, da njihove bolnice umirajo. Poleg tega so v tistem času sklepali, da je voda lahko vir bolezni, zato so se je izogibali. To je eden od razlogov, da Semmelweisovi poskusi, da bi tudi po drugih evropskih bolnišnicah populariziral umivanje rok, niso bili uspešni. Končal je tragično: izgubil je službo in doživel živčni zlom ter umrl v psihiatrični bolnišnici.
"Epidemije povzroča slab zrak"
Moč umivanja rok je zaznala tudi medicinska sestra Florence Nightingale, ki je živela v 19. in v prvem delu 20. stoletja. Zdravila je poškodovane v vojaški bolnišnici med krimsko vojno. Delovala je v času, ko so verjeli, da okužbe povzročajo neprijetni vonji, imenovani miazme ali "slab zrak", ki naj bi bil kriv za vse epidemije.
Kljub drugačnim uradnim medicinskim razlagam je uvedla različne nove higienske prakse – med njimi tudi umivanje rok, ki je uspešno preprečevalo okužbe.
Vendar ta praksa še kako stoletje zatem ni bila splošno sprejeta. Šele v začetku 20. stoletja, ko so po Evropi razsajale črne koze in tuberkuloza, se je med ljudmi širilo znanje o koristi mila in vode – pranje rok je naenkrat postalo popularno.
Med zdravniki se je ta navada razširila že v drugi polovici 19. stoletja, ko so raziskovalci odkrivali škodljive bakterije.
Kdo je izumil obrazne maske?
Leta 1910 so zdravnika kitajskih korenin iz Malezije prosili, naj razišče bolezen, za katero so umrli skoraj vsi okuženi. Šlo je za kugo v delih Azije.
To je bil Vu Lien Teh, prvi študent Univerze v Cambridgeu kitajskih korenin, ki je na podlagi obdukcij žrtev sklepal, da se bolezen prenaša prek dihal. Pomislil je na to, da je za obrambo pred boleznijo treba zaščititi dihalne poti.
Maske so tedaj že obstajale, piše Vice, a zdravnik je dal prvič sešiti take, ki so imele več slojev bombažnega blaga in gaz ter so ljudi ščitile pred boleznijo.
Tudi njemu so se kolegi upirali – francoski zdravnik Gérald Mesny, ki je delal z Lien Tehom, ni hotel nositi maske in je čez leto dni umrl za kugo. A inovator je v svojo zamisel verjel: dal je izdelati 60.000 obraznih mask in populariziral njihovo rabo.
Vu Lien Teh je bil znan tudi po tem, da je dal zažgati bolnišnice, kjer so se pred tem zdravili bolniki s kugo, na njihovem mestu pa so zatem zgradili nove.
Zdravniku se je v življenju zgodilo veliko tragedij: umrla mu je žena in trije sinovi, ko se je preselil na Kitajsko, so sumili, da je vohun, ko pa se je vrnil v Malezijo, so ga ugrabili tamkajšnji revolucionarji. Z množično kampanjo proti rabi opija je stopil na žulj velikim proizvajalcem te nevarne učinkovine.
Kljub preprekam je vztrajal na raziskovalni poti, priredil odmevne mednarodne konference in se uveljavil kot eden od pionirjev upravljanja epidemij. Večkrat je bil nominiran tudi za Nobelovo nagrado za medicino.
Brizge iz živalskih mehurjev in ptičjih peres
Ni cepljenja brez brizge. A da je ta zdravstveni pripomoček dobil sodobno obliko, ki omogoča imunizacijo množic, je trajalo več sto let.
Neke vrste igel je v petem stoletju pred našim štetjem uporabljal že znani grški zdravnik Hipokrat. Prve brizge so bile izdelane iz živalskih mehurjev in peres.
Ko je Edward Jenner leta 1796 izumil cepivo proti črnim kozam, tj. prvo cepivo na svetu, še niso poznali brizg, s katerimi bi lahko učinkovito cepili večje število ljudi. Jenner je osemletnega dečka "cepil" tako, da ga je vzorec črnih koz prenesel na ureznino na njegovi koži, čes čas pa ugotovil, da je mladenič na bolezen odporen.
Praksa cepljenja se je po letu 1800 močno razširila, vendar so pri tem na koži ljudi povzročali rane.
Irski kirurg Francis Rynd in francoski zdravnik Charles Pravaz sta se v 19. stoletju obširno ukvarjala s tem, kakšna oblika brizge bi bila najboljša, a šele škotski zdravnik Alexander Wood je izumil sodobno hipodermično brizgo, piše BBC.
Leta 1850 si Wood sploh ni predstavljal, kako revolucionaren je njegov izum steklene brizge in tanke igle. Zdravniki so lahko skozi steklo opazovali količino cepiva. Slučajno je istega leta kot Wood podobno pripravo izumil tudi francoski raziskovalec Charles Pravaz.
Predvidel je, da zdravnik cepivo v žilo dovaja s pomočjo vijaka, medtem ko je Woodov izum predvidel premikajoči se bat, ki ga lahko vidimo tudi na sodobnih brizgah.
Zgodba o sterilizaciji
Dela sodobnega zdravstvenega osebja, posebej v pandemičnih časih, si ne moremo predstavljati brez sterilne opreme in pripomočkov. Čeprav je danes samoumevna, so se prvi zametki sterilizacije pojavili šele v obdobju renesanse. Leta 1679 je francoski fizik Denis Papin izumil parni tlačni kuhalnik, ki ga je poimenoval Papinov razkuževalnik.
Njegov "lonec", ki je predhodnik parnega sterilizatorja, so sprva uporabljali za pripravo hrane za francoske plemiče. Leta 1664 je Robert Hooke prvič opisal plesen, s tem pa odprl nove možnosti preučevanja mikroorganizmov. To je zanimalo tudi francoskega kemika in mikrobiologa Louisa Pasteurja, nemškega mikrobiologa Roberta Kocha in madžarskega zdravnika Ignaza Semmelweisa, z njihovim doprinosom pa je širjenje nalezljivih bolezni močno upadlo.
"Pomembno odkritje toplotno odpornih bakterij je botrovalo k razvoju parnega sterilizatorja in leta 1881 so uvedli sterilizacijo instrumentarija, ki so ga uporabljali pri operacijah. Instrumentarij, medicinsko tehnični pripomočki, perilo, obleke operativne ekipe, povoji, obliži, skratka vse, kar se je uporabljalo pri operacijah, se je prekuhavalo," razlaga Nataša Piletič.
Sterilizacija zdravstvenih pripomočkov s paro, živosrebrovim kloridom in drugimi snovmi se je razvijala od druge polovice 19. stoletja dalje.
Enkratna ali ponovna uporaba?
Delovna uniforma, zaščitna kapa, obrazna maska, očala, vizir, rokavice, predpasniki iz PVC-ja, vodoodbojni plašč in obutev so pripomočki, ki jih sodobni zdravstveni delavci uporabljajo vsakodnevno. Ko je cilj preprečiti prenos nalezljivih bolezni, pa med opremo sodijo še celoobrazna maska, zaščitna kapuca z napravo za filtracijo zraka in kombinezon.
Nekateri izmed teh pripomočkov ali nujnih delov opreme so danes namenjeni le za enkratno uporabo, kar pa se je v zdravstvu uveljavilo šele v obdobju med 80. in 90. leti 20. stoletja.
"Pravo revolucijo so dosegle kirurške in zaščitne rokavice ter brizgalke in igle za enkratno uporabo. Danes si ne predstavljamo več, da bi rokavice mehanično čistili in razkuževali. Prav tako si ne predstavljamo ponovnega mehaničnega čiščenja in prekuhavanja brizgalk in igel," poudari sogovornica.
V prvem valu epidemije covida-19 so se zdravstveni delavci po vsej Evropi srečevali tudi s poskusi ponovne uporabe zaščitnih mask pri istem zaposlenem, ki so jih pred ponovno uporabo sterilizirali. "To je bilo strokovno vprašljivo, a zaradi vsesplošnega pomanjkanja opreme razumljivo," poudari predstavnica Zbornice zdravstvene in babiške nege.
Na Nizozemskem so marca lani opravili prve študije sterilizacije zaščitnih mask, njihova ponovna varna uporaba pa ni bila dokazana. S sterilizacijo so sicer uničili mikroorganizme, vendar se je s tem spremenila tudi struktura materiala, iz katerega je maska.
"Ob ponovni uporabi maske bi bili zaposleni in bolniki izpostavljeni nevarnosti prenosa okužb," poudari Piletičeva. Doprinos zdravstvene dejavnosti za zmanjševanje obremenitve okolja je pomemben, a ne za vsako ceno, je prepričana.
"Pomembnejše je, da se s pravilno uporabo pripomočkov in opreme prepreči prenos okužb in ohrani varnost tako bolnika kot zaposlenega. Zaradi morebitne bolnišnične okužbe se bolniku poslabša zdravstveno stanje ali celo ogrozi njegovo življenje, zdravljenje bolnišničnih okužb pa je tudi s finančnega vidika neprimerno dražje. Brez učinkovitega čiščenja in dezinfekcije (ročne, strojne ali z ultrazvokom) ni uspeha – vsi, tako bolniki kot zaposleni, pa smo izpostavljeni nevarnosti prenosa okužb," dodaja.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje