Olafur Eliasson se je v Berlin preselil že pred leti. Kot sodelavec Berlinske umetniške akademije je lani tudi ustanovil Inštitut za prostorske eksperimente, s katerim k projektom, ki se ukvarjajo z odnosom med možnostmi intervencij v urbani in tudi naravni prostor, z možnostmi novih načinov koriščenja prostorov in z nekaterimi drugimi vprašanji, usmerja tudi mlade. Vendar pa Eliasson Berlina do zdaj še ni zaznamoval z večjim razstavnim projektom. Razstava v Martin-Gropius-Bauu je njegova prva v Berlinu in na njej predstavlja vse teme, s katerimi se je v zadnjih letih ukvarjal. Innen Stadt Außen (Znotraj mesta zunaj) je naslov projekta in njegov kurator je Daniel Birnbaum, ki je že kot direktor lanskega beneškega likovnega bienala pokazal veliko afiniteto do vizionarskih projektov, to je do projektov, ki si skušajo na novo zamisliti podobo Zemlje in ki se v tem aktivno soočajo s problemom razmerja med grajenim in naravnim okoljem.
Slepi paviljon na reki blizu Potsdama
Za to gre tudi pri Eliassonu in njegovih 28 na ogled postavljenih delih. Še posebej pa pri dislociranem Slepem paviljonu. Gre za reprodukcijo dela, s katerim je Eliasson leta 2003 zastopal Dansko na beneškem bienalu in ki bo tokrat do konca oktobra stala na otoku Pfaueninsel na reki Havel v bližini Potsdama. Gre za konstrukcijo iz prosojnih večkotnikov z dvema zunanjima stenama, med katerima se lahko obiskovalci premikajo in ob tem doživljajo občasne 'kolapse' razgleda. Ko se premaknejo v samo središče paviljona, so soočeni s popolnoma črno panoramsko sliko. Šele drobni premiki sem in tja jim spet odprejo (občasno tudi delno zaprejo) razgled na čudovito pokrajino okoli Pfaueninsla. Projekt se ukvarja z iluzijo pogleda, katerega rezultat je vedno umetna konstrukcija in ne korespondira docela z dejanskostjo.
Slepi paviljon ni edini eksponat, ki ga najdemo zunaj muzejskega prostora. Raziskave uporabe javnega prostora in obnašanja ljudi na njem, ki so predstavljene na razstavi, dobijo svojo utemeljitev ali pa razlago v intervencijah v berlinski javni prostor, ki tako postaja podaljšani prostor galerije. In galerija obenem postaja del zunanjosti, ko obiskovalce povabi, da se po razstavi sprehajajo po granitnih ploščah, kakršne najdemo na berlinskih cestah. Daniel Birnbaum ta dialog med zunanjostjo in notranjostjo imenuje za bistvo Eliassonovega dela in mu obenem pripiše še eno dimenzijo. Zapisal je: "Njegovo delo te popelje ven v tvojo najbolj notranjo zunanjost." Zahteva od tebe, da ob njegovih delih zarišeš svojo pozicijo do okolja in tako Eliasson tudi reče, da bi lahko govorili o odnosu koprodukcije, ko govorimo o Eliassonu in njegovem 'potrošniku'. V zunanjosti spoznaš svojo notranjost in obratno, v tem pa ti je v obraz tudi vrženo temeljno spoznanje, da si predvsem sam. Vse, kar je okoli tebe, ustvariš, domisliš sam.