Danes imena Alfred Messel, na katerega v Berlinu opominjajo ob 100. obletnici arhitektove smrti, skoraj nihče več ne pozna. Vendar pa gre za arhitekta, ki je ob prelomu 19. v 20. stoletje v Berlinu načrtoval veleblagovnico vplivne trgovske družine Wertheim, ki je bila objekt, o katerem je stroka tedaj zapisala skoraj največ člankov in kritičnih ekspozejev. O veleblagovnici na Leipziškem trgu so se med drugim izrekali arhitekti Mies van der Rohe, Bruno Taut, Peter Behrens in Henry van de Velde ter vplivni teoretik Hermann Muthesius; vsi so cenili predvsem vertikalno poudarjeno členitev pročelja in njeno veličastnost, šele prizidek, ki si ga je Messel zamislil leta 1903, jih je od arhitekta odtujil. Šlo je namreč za neke vrste gotski paviljon na vogalu objekta, ki si ga je Messel zamislil kot nekakšna vrata ob vstopu v Leipziško ulico. Paviljon slogovno ni sledil pravi gotiki, njegova preveč intenzivna ornamentika je sčasoma objekt odtujila celo samemu arhitektu, proti temu dodatku k veleblagovnici pa se je izreklo celo ministrstvo za javna dela, ki je kot ključno hibo navedlo predimenzionirano streho.
Ta nenavadni slogovni eklekticizem, ki ni sledil niti v Berlinu v drugi polovici 19. stoletja zelo priljubljenemu historicizmu (s poudarkom prav na gotiki) niti odločnim novim korakom pionirjev modernizma, je bil tudi razlog za to, da je Messlovo ime kmalu po arhitektovi smrti utonilo v pozabo. Za moderniste ni bil dovolj odločen, nacistov pa njegova arhitektura sama po sebi ni motila in so med vzorne like nemške arhitekture pritegnili nekaj Messlovih učencev, vendar pa tudi v času Tretjega rajha do Messlove renesanse ni prišlo, kajti arhitekt je bil vendar judovskega rodu; četudi je leta 1899 'praktično' prestopil v protestantizem.
Berlin se dvigne iz močvirja
Na berlinski razstavi Alfreda Messla imenujejo vizionar velemesta. V resnici se je ukvarjal s temami, ki so bile ključne za izgrajevanje Berlina kot enega najimenitnejših evropskih velemest oziroma za 'dvig' Berlina iz zakotne prestolnice, kar je bila še do konca vladavine tretjega pruskega kralja, Friderika II., tistega, ki tudi o nemški kulturi ni imel dobrega mnenja in čigar nemščina je bila hudo pokvečena; raje je govoril francosko. Če se torej vrnemo k Alfredu Messlu, naj omenimo, da je Berlin izgrajeval skozi dva poudarka svojega arhitekturnega načrtovanja.
Besedilo k razstavi, ki bo na ogled do 7. februarja 2010, tako ločuje Messlove gradnje za poslovno velemesto (veleblagovnice, upravne stavbe, poslovne prostore in različne tipe stanovanjskih objektov od blokov z najemniškimi stanovanji do meščanskih vil) in gradnje za umetnost. Alfred Messel je namreč avtor načrta za Pergamonov muzej na berlinskem muzejskem otoku, z berlinskim muzejskim programom pa se je v funkciji arhitekta kraljevih pruskih muzejev ukvarjal od leta 1907 do smrti. V tem času se je ukvarjal tudi z načrti za nemški muzej in za muzej kultur Bližnjega vzhoda.
Čeprav so Alfreda Messla hitro pozabili, pa je Messel nedvomno vplival na nadaljnji razvoj nemške arhitekture. Prav zato razstavo tudi sklepajo dela vplivnih arhitektov nemške moderne, kot so Hans Poelzig, Ludwig Mies van der Rohe in Erich Mendelsohn, v katerih delih je mogoče odkriti poteze Messlove arhitekture. Posebnost razstave sta tudi prvič razstavljeni restavrirani skulpturi, ki sta izvorno krasili Pergamonov muzej, leta 1930 pa so ju odstranili in od tedaj sta bili shranjeni v kletnem depoju.