Animirana nadrealistična pustolovščina, ki sledi prigodam in težavam plastičnih igračk, ima oceno 4,4. Filmu avtorjev Stephana Aubierja in Vincenta Patarja pa sledijo Turisti z oceno 4, Morfij s 3,9, Otrok riba prav tako s 3,9, Svet gre k vragu s 3,2, Naš ljubi mesec avgust z oceno 2,8 in film Počitnice brez staršev, ki ima oceno 2,5.

Gledalci oddajajo oceno na glasovalnih lističih ob odhodu iz dvoran ali prek prenosnih telefonov do vključno 21. novembra, na sklepni slovesnosti dan zatem pa bodo najbolje ocenjenemu filmu podelili nagrado zmaj.

Tudi Liffe se spominja 9. novembra
Sicer pa se na Liffu spominjajo prelomnega leta 1989 in padca berlinskega zidu ter tej obletnici posvečajo tudi Retrospektivo. V tej ne najdemo le filmov, ki se neposredno dotikajo dogodkov, na katere smo se spomnili 9. novembra, ampak tudi dokumentarne filme, ki tematizirajo družbeno-politične razmere danes, oziroma, kaj je ostalo od sna o demokraciji.
Ob tej priložnosti so organizatorji festivala v goste povabili režiserja Jürgena Böttcherja in režiserko Saskio Walker.

V teh dveh desetletjih je bilo na temo berlinskega zidu posnetih veliko dokumentarcev. V retrospektivo sta vključena tudi Zid, ki ga je leta 1931 rojeni režiser Jürgen Böttcher posnel pred 18. leti, in Uwe Johnson gleda televizijo leta 1970 rojene režiserke Saskie Walker. Ta je svoj film posnela leta 2006.

Dve generaciji, dva pogleda na zgodovino
Gostujoča filmarja pripadata različnim generacijam, njuna pogleda na ločeno nemško državo in berlinski zid se, kot je v iztočnici pogovora dejal filmski kritik Denis Valič, gotovo razlikujeta. Böttcher pravi, da je njegova generacija po vojni občutila velik sram, da pripada nemškemu narodu: "Zdelo se nam je pravično, da je Nemčija razdeljena." Saskio Walker, ki je odraščala na Zahodu in s takratno Nemško demokratično republiko ni imela stikov, je bila v času združevanja Nemčij v Parizu. Takrat je zaznala, da tam padca zidu niso ravno pozdravili, saj so se bali velike Nemčije. Po režiserkinih besedah so v dveh desetletjih strahovi izginili. Še več, ob 20-letnici padca zidu so tudi v Parizu pripravili različne slovesnosti.

Böttcherju se zdi logično, da je film Zid posnel takoj, ko ga je smel. Besede "zid" v takratnem NDR-ju uradna politika ni uporabljala, zamenjala jo je z besedo "zaščita". Njegov film ne vsebuje komentarja, saj je, kot pravi, tema tako velika, da ne potrebuje dodatnih pojasnil.
V dokumentarnih filmih se na splošno preveč govori, da bi gledalci kar najhitreje dojeli, zakaj gre. V filmu sem ljudem pustil, da spregovorijo, če so to želeli, sicer pa je dovolj povedna slika, meni Böttcher.

Walkerjeva, za katere generacijo ni bilo značilno, da bi snemala filme o padcu zidu, se je odločila, da sestavi film iz arhivskih posnetkov, ki jih je leta 1964 komentiral Johnson. Zanimalo jo je predvsem, kako so ljudje takrat živeli in kakšne informacije so jih določale.