Na ta način želi predstava pokazati osebni vidik pereče problematike in obenem razkriti mehanizem prostega trga, na katerem stanovanje ni več dom, ampak sredstvo za pridobivanje in kopičenje premoženja.

Predstava, ki jo bodo premierno uprizorili danes ob 19.00 v prostorih Nove pošte, skuša po besedah režiserja bivanje razumeti skozi najširšo prizmo. Za izhodišče so ustvarjalcem služile številne zgodbe, ki so jih zbrali.

Kot so zapisali v Slovenskem mladinskem gledališču (SMG), je stanovanjska problematika, čeprav je tesno povezana s temeljno (ne)gotovostjo človekovega bivanja, njegovim vsakdanjim življenjem in torej tudi s pripadnostjo in vključenostjo v skupnost in širšo družbo, v javnosti večkrat predstavljena zgolj kot statistično-podatkovna analiza.

Kje mi živimo pristopa k vprašanju kot večgeneracijskemu problemu in resničnosti stanovanjskega trga in ga ne skuša prikazati samo s statističnega, analitičnega vidika, ampak tudi z osebnega. Pri tem se naslanja na zgodbe posameznikov, ki jih je ogromno, pravi Ravbar. Pojavljajo se v javnih občilih, zbirajo jih nevladne organizacije, poleg tega so v SMG-ju objavili poziv za zbiranje zgodb, ki je naletel na dober odziv.

Stanovanje kot osnovni gradnik naših življenj
Zbrane zgodbe so jim služile kot izhodišče, v procesu ustvarjanja so nato skušali najti tipe akterjev in likov, ki bi lahko te zgodbe pripovedovali in jih nosili skozi predstavo.
Konceptualno izhodišče je citat iz dela raziskovalke tega področja Srne Mandič. V knjigi Stanovanje in država namreč besedo stanovanje opiše kot tisto, ki hkrati označuje objekt bivanja in bivanje samo – stanovati. Da je torej namen stanovanja, da obstaja in da se v njem prebiva, ter da je stanovanje osnovni gradnik v našem življenju.

Projekt je nastal v sklopu razpisa Mladinsko lab in SMG je lani objavil poziv mladim avtorjem, ki še niso imeli institucionalne predstave, da se prijavijo s konceptom ter predlogom vsebine in zasedbe. Začeli so ga koncipirati pred dobrim letom dni in že tedaj je bila stanovanjska problematika v medijih pogosta tema, pri čemer se je ustvaril občutek, da gre predvsem za težavo mladih. Vendar so v svoji raziskavi ugotovili, da se s to težavo spopada tudi veliko starejših.

Stanovanje in bivanje so zato v predstavi poskušali razmeti skozi čim širšo prizmo, od tega, da nekdo živi v lastniškem stanovanju, do tega, da je podnajemnik, da živi v študentskem domu ali v domu za starejše.

V predstavi igrajo Daša Doberšek, Suzana Krevh k. g., Anja Novak, Ivan Peternelj, Draga Potočnjak k. g., Stane Tomazin in Matija Vastl.

Koncept podpisuje še Ula Talija Pollak, ki je tudi dramaturginja predstave. Strokovna sodelavka za oblikovanje besedila je bila Ela Božič. Scenografijo sta zasnovala Dan Pikalo in Jan Rozman, kostumografka je Nika Dolgan, oblikovanje svetlobe in video ima na skrbi Domen Lušin.

Predstava je koprodukcija Slovenskega mladinskega gledališča in Zavoda Melara.