To lahko rečemo predvsem z vidika razpiranja novih možnosti po krizi neoavantgard in obnovljene vere v pripovedovanje zgodb. V ločenih spalnicah (1989) je Tondellijevo zadnje, najbrž najzrelejše delo, v katerem bistveno nadgradi svojo podobo “generacijskega” pisca in pretanjeno izriše kronologijo posameznikove “vzgoje srca”, ki je ne moremo interpretirati zgolj skozi optiko ljubezenskega romana.

V reminiscenčnem obujanju in obsesivni miselni elaboraciji biografskih drobcev iz zveze med Leom in Thomasom, čigar smrt je pustila neizbrisno praznino, se razodeva nujnost globljega stika z drug(ačn)im, ki pa ji stojita na poti človeška razcepljenost in zanikanje najpristnejših osebnostnih zaznamovanosti.

O knjigi so se pogovarjali 11. oktobra na prvem programu TV Slovenija.