Devetsto strani dolga knjiga se posveča Kunderovemu življenju na Češkoslovaškem pred emigracijo v Francijo leta 1975. Opisuje začetke njegove literarne kariere, vključno z njegovim sprejemanjem stalinizma, menjavanjem partneric in domnevnim sodelovanjem z Državno varnostjo ‒ češkoslovaško tajno policijo. Knjiga je sprožila senzacijo, odzivi v tradicionalnih in družbenih medijih pa so precej mešani. Po mnenju Radke Denemarkove, ene največkrat nagrajenih sodobnih čeških pisateljic, literarne zgodovinarke in prevajalke nemške književnosti, se češka družba z obdobjem pred letom 1989 še niti ni začela spopadati, kar pripoveduje v pogovoru z urednikom Filipom Noubelom.
Je afera v zvezi z morebitnim sodelovanjem Kundere s češkoslovaško tajno policijo znak, da se češka družba še ni soočila z lustracijo?
Družba se z obdobjem pred letom 1989 še niti ni začela spoprijemati. In letošnja knjiga o Kunderi gotovo ni korak v to smer, nasprotno, v igri je samo polarnost hudodelcev in žrtev. Šele ko se bo družba s tem začela spoprijemati, bodo končno lahko izhajale knjige o ljudeh, ki so Kundero in druge sploh spravili v takšen položaj. Knjiga je delo spretnega obrtnika, vendar ne govori o Kunderi, govori o Nováku, z vseh strani veje vzvišeni jaz in brezmejni sadizem, ali če to povem z besedami Jiříja Kolářa: "strašljiva neizobraženost, ki besedilo ovija kot nepredirna megla". Manjka bistveno kunderovsko jedro, ironija in zavest o umetnosti evropskega romana. Takšno besedilo bi moralo izhajati kot podlistek v rumenem tisku, kamor tudi spada. Z literaturo, kaj šele z resnico, nima nič skupnega.
V vsakem življenju se da z vilami nametati na kup bodisi hudobno svinjarijo vaških opravljivk bodisi svetniška dela. Najlažje je na nekoga zlivati gnojnico. Maščevanje, ki ga je hotel Novák pripraviti Kunderi, pa se ne izide. Nasprotnik se mu izmika v svojih metamorfozah, nedotakljiv je predvsem zaradi svojih romanov in njihove literarne ironične samorefleksije. Knjiga sama je bolj odsev današnje prostaške miselnosti in "nepredirne megle", s kakršno so družbo okužili politiki.
V vsakem življenju se da z vilami nametati na kup bodisi hudobno svinjarijo vaških opravljivk bodisi svetniška dela. Najlažje je na nekoga zlivati gnojnico.
Toda obenem gre tudi za razvrednotenje literarnega polja: knjiga je izšla pri uveljavljenih praških založbah Argo in Paseka, nekritični reklamni prostor pa so ji pred izdajo namenile tudi avtoritete, kot je revija Respekt. Aroganca, primitivizem, gospodarski pragmatizem, odsotnost empatije in sočutja, neinteligentnost. Knjiga je čisto preračunavanje, reklamni trik, profesionalno pripravljen izdelek. Njen jezik je prežet z dikcijo pooblaščencev, s prizadevanjem uničiti nekoga, ki štrli iznad povprečja, spominja na petdeseta leta, ki jih avtor očita Kunderi. Na knjigo o Kunderi bomo morali še počakati, napisati bi jo morala inteligentna, izobražena, občutljiva mlada ženska, kajti Kunderov svet je svet patriarhalnih vrednot, ki jih Novák ne more razgaliti, ker jih živi sam. Smiselno je brati Kunderovo delo. Ne pa rumenega tiska o avtorjevih spodrsljajih.
Čehi osebnosti, ki jih je odkrila in začela ceniti šele tujina in ki so presegle češko mlako, nikoli niso sprejeli za svoje. Franz Kafka in Leoš Janáček sta najbolj kričeča primera. Kundera je pisal, da potrebujeta evropsko okolje. In to velja tudi zanj.
Zakaj je Kundera na Češkem tako zelo nepriljubljen?
Ker je uspešen v tujini in Čehov sploh ne potrebuje. Češka miselnost je globoko provincialna, zavistna, nevoščljiva. Priznava samo lokalne slavljence, ki jih požegna sama. Ampak pozor, zadeva je precej bolj zapletena, Kundera je Francoz po svojem elitizmu in jeziku, ki si ga je izbral. S Čehi noče imeti nič skupnega, kot bi se bal, da bo priplavala na plan njegova resnična zgodba izpred avgusta 1968. Tega si ne želi. Si je že izmislil drugo. Všeč mu je predstava, da ga Čehi nočejo, hkrati pa je zmeraj bil in še vedno je ljubljenec bralcev in oblastnikov in dobitnik državnih nagrad.
Prvi češkoslovaški predsednik Masaryk, v času katerega je bila republika, ki je nastala leta 1918, demokratična, se je bal prav lakajske mentalitete, mentalitete služkinj, kakor nas je lahko spoznal Dunaj. Mentalitete hlapca, ki samo tu pa tam vstane v gostilni in na glas zavpije, kaj si misli o svojem gospodarju. Lakajstvo, prežeto s pohlevno mentaliteto, išče krivce okoli sebe, na njih lajša svoj občutek manjvrednosti. Uspeha "pritepencem" in izseljencem na Češkem zlepa ne odpustimo. Čehi osebnosti, ki jih je odkrila in začela ceniti šele tujina in ki so presegle češko mlako, nikoli niso sprejeli za svoje. Franz Kafka in Leoš Janáček sta najbolj kričeča primera. Kundera je pisal, da potrebujeta evropsko okolje. In to velja tudi zanj. Jiří Kolář je zadel žebljico na glavico: "Češki romanopisec se doma nima s kom meriti. Če nima dovolj moči, da bi bil garjava ovca nad povprečjem, se bo v njem utopil."
Z arogantno knjigo o Kunderi odvračamo pozornost od resničnih zločincev. Delamo se, da ne vidimo obrazov morilcev niti kolaborantov okupatorskega režima pred letom 1989. Kam so poniknili pripadniki Državne varnosti? Vlada ozračje občudovanja močnejših. To je bil skorumpiran režim terorja in množičnih umorov, posmeh vsaki pravni družbi. Pri nas ni bil za zločine komunizma nihče izločen iz javnega življenja (kot npr. v zahodni Nemčiji za zločine nacizma). Po letu 1989 so se prelili v parlament in v podjetniške kroge, eden izmed njih je leta 2020 predsednik češke vlade. Krvniki in žrtve so se zlili.
Toda Kundera je hkrati na neki protisloven način pošten, enoten in dosleden. Do svojega življenja ima enak odnos kot do svojega dela: delo je samo to, za čimer avtor stoji v trenutku življenjskega obračuna. K temu, čemur bi se dalo reči "njegovo" delo, pa po njegovem mnenju ne spada tisto, kar je nezrelo, ponesrečeno, samo priložnostno. Obenem spada v generacijo, ki se nerada spominja, da so tanke Varšavskega pakta leta 1968 poslali nad nekdanje partijce, mnogi izmed njih so Stalinu v petdesetih letih rade volje pomagali pripravljati vislice. In doživeli razočaranje, ko se "prebujenju" pomladi niso pridružili tisti, ki so prej leta preživljali v zaporu, medtem ko so ti sestankovali, živeli, pisali in spregledali v trenutku, ko so bili odstavljeni z oblasti. Kundera s Češko sicer ni hotel imeti nič skupnega, tako da se o zadevah iz časa komunizma glede sebe ni izrekel; kdor je enkrat osumljen, da je pomagal režimu, ki je moril, pa se mora do svojih dejanj opredeliti. Kajti drugače žalimo mrtve. In tudi tiste, ki so fizično sicer preživeli dolgoletno ječo, a so se vrnili kot psihične razvaline. Toda Kundera ni Günther Grass, ki se je k problematičnim mladostnim dejanjem iz časa nacizma vrnil v knjigi Ob lupljenju čebule. Kundera namreč v nasprotju z Grassom nikoli ni bil tako izrazito političen, nikoli se ni delal, da je moralna avtoriteta. Umaknil se je, na neki način se je vdal v pragmatično brezbrižnost sveta kot edino možno poistovetenje z njim.
V širšem kontekstu pa Kunderov primer odpira ključnejše, širše teme, v njem je tudi on žrtev. Na primer procesi s komunističnimi zločinci so se tu vlekli, nihče ni bil, ni in ne bo kaznovan, ker družba noče sprejeti svojega deleža krivde. In tako se raje ozira okoli sebe in išče nadomestne grešne kozle onkraj svojega plota. Do Kundere je povrhu imel in ohranja distanco tudi Havlov disidentski krog, in to samo zato, ker je Kundera trdil, da so disidenti vselej brez stika z resničnostjo. Čehi so kot narod plebejcev alergični tudi na znake elitizma. Zato se privoščljivo veselijo vsakega spodrsljaja, vsake vaške čenče, obrekovanja in na Češkem so si vselej našli nadomestne "krivce" v osebnostih, ki so vsem na očeh. V času nacizma so bili to Adina Mandlová, Lída Baarová, Václav Talich, Vlasta Burian … medtem pa so se resnični krivci neopazno izmuznili. In enako je vsem na očeh Kundera. Po njem pljuvajo predvsem tisti, ki so zmeraj zgoraj, tisti, ki niso bili prisiljeni prenašati pritiskov, ob katerih bi lahko na lastni koži izkusili, kako se ohrani brezkompromisen značaj, pač pa brž planejo po ljudeh, ki niso mogli ovajati in so emigrirali ali branili pravico do svobode govora. Pomen take drže omalovažujejo, podcenjujejo. Pred letom 1989 so obdobje načrtovanega poneumljanja prevedrili v svojih počitniških hišicah s plzenskim pivom v roki. Vikendaštvo se je marsikdaj razlagalo kot premik ustvarjalnega zanosa drugam. Pivo je bilo poceni, hladilniki tudi, obstajala so velikodušna posojila za mladoporočence. Delavci pri nas niso imeli razloga za stavkanje kot na Poljskem. Tam sta na primer imela Lech Wałęsa in gibanje Solidarnost podporo ne le intelektualcev, temveč tudi delavcev. Pri nas pa je bil samo Havel tisti, ki je leta 1975 napisal obširno javno pismo komunističnemu predsedniku dr. Husáku. Tudi takrat je bilo tako kot danes večini malo mar za kakršnokoli nepravičnost. Radi pa vlačijo po blatu vsakogar, ki jih preseže. Češki značaj je spet zablestel v vsem svojem blišču.
Kundera se pojavlja tudi v Vaši knjigi – zakaj in v kakšnih okoliščinah?
Moj roman Ure iz svinca govori o obliki današnjih avtoritarnih in totalitarnih sistemov, o obnašanju ljudi v njih, vse je povezano z vsem. Glavni junak je maček Pomaranč, ki živi v Pekingu in je star tisoč let. Komentira človeštvo, zmeraj primerja in se spominja, kaj se ponavlja in kaj je nasprotno novo. Leta 1968 se je znašel tudi v gospodinjstvu Milana Kundere, to je samo ena od epizod romana. Zame je Kundera kot lik (ne le) vzvišenega elitista pomemben za razlago češkosti, češke usode in mentalitete srednjeevropskega prostora, v katerega s svojimi izvrstnimi romani spada (ironija zgodovine je, da se je leta 1954 Havel po maturi na večerni gimnaziji prijavil na različne univerze, v sprejemni komisiji za filmsko akademijo FAMU je sedel Milan Kundera, Havel pa zaradi kadrovske ocene ni bil sprejet). Zame je to velika, občečloveška tema, ki ne zadeva samo Kundere; lastni spomin dopolnjujemo s kolektivnim spominom, ampak ali s tem posledično ne banaliziramo resnice spominov? Ni mogoče posiljevati, ponarejati in počrniti nobenih mest, pa naj bodo nameni še tako razumljivi in plemeniti, pa naj se nanašajo na intimno življenje ali literarno delo, ki so ga pogoltnili današnji časi. Tega ne bi smeli napisati, tega ne bi smeli doživeti, tega ne bi smeli izgovoriti, tega ne bi … Pa kaj! Si bomo zaradi tega izbrisali spomin? Bomo zanikali svoje življenje in ga cenzurirali?
Zame je pomembna tudi njegova davna polemika z Václavom Havlom, ki je leta 2020 spet zelo zanimiva. Šlo je za narodovo usodo. Kundera je, in tega ni počel samo on, sovjetsko okupacijo in normalizacijo pojasnjeval z našo narodno usodo, kot da Sovjeti k nam ne bi prišli zato, da bi obnovili svojo vrsto reda v neposlušni državi, ampak zato, da bi uresničili pradavno češko usodo. Havel ni imel nič proti zgodovinskim vzporednicam o smislu naše narodne zgodovine, motilo ga je, da bi morale te služiti odvračanju pozornosti od živih etičnih in političnih dilem sedanjosti, torej natanko od tega, kaj pomeni ustvarjati našo narodno zgodovino in ji dati nekakšen smisel. Havel si je mislil, da je Kundera ujetnik lastnega skepticizma in elitizma. Zato ni bil zmožen pripustiti v zavest, da je včasih smiselno, da se kot državljan vedeš pogumno. Njegov panični strah pred osmešenjem in patosom je Havel razumel v okviru lekcije, kakršno mu je dala osebna izkušnja s komunizmom. Popolnoma enak strah Evropejcem preprečuje videti življenje teles v današnjih totalitarnih razmerah. To je večna in bistvena polemika.
Kundera s Češko sicer ni hotel imeti nič skupnega, tako da se o zadevah iz časa komunizma glede svoje osebe ni izrekel; kdor je enkrat osumljen, da je pomagal režimu, ki je moril, pa se mora do svojih dejanj opredeliti. Kajti drugače žalimo mrtve. In tudi tiste, ki so fizično sicer preživeli dolgoletno ječo, a so se vrnili kot psihične razvaline. Toda Kundera ni Günther Grass, ki se je k problematičnim mladostnim dejanjem iz časa nacizma vrnil v knjigi Ob lupljenju čebule. Kundera namreč za razliko od Grassa nikoli ni bil tako izrazito političen, nikoli se ni delal, da je moralna avtoriteta. Umaknil se je, na neki način se je vdal v pragmatično brezbrižnost sveta kot edino možno poistovetenje z njim.
Kundera ni hotel podpisovati peticij in se puntati. Kar je pravica vsakogar. Toda Havel mu je očital nekaj drugega: da skoraj programsko noče videti tudi druge plati teh reči. Namreč posrednega in dolgoročnega pomena, ki ga imajo. Havel je rekel, da Kunderov apriorno skeptični odnos do državljanskih dejanj, ki nimajo nobenega upanja na takojšnji učinek in se kažejo samo kot prizadevanje njihovih avtorjev pokazati svojo lastno odličnost, dobro pozna. In z njim se ni strinjal. Havel je čutil, da je treba nekaj narediti ne samo iz prepričanja, ampak da je treba nekaj narediti vedno, kadar ljudje po krivici pristanejo v zaporu. Medtem ko se Havlu doma danes skoraj posmehujemo, je na primer za kitajske disidente velikanski vzornik, tam je tudi nastala Listina 08. V časih, ko tudi (in ne le) Evropi grozi obnovitev avtoritarnih in diktatorskih režimov z vsemi temi Orbani, Trumpi, Putini, Babiši, Lukašenki, Kaczyńskimi, Erdogani itd., so Havlove misli in njegovo življenje luč na koncu predora. Njegova temeljna zapuščina je drža proti izsesavanju nemočnih proti socialni nepravičnosti in brezsramnim pregradam, ki človeka ponižujejo. Smisel ima namreč katerokoli etično dejanje, ki morda res nima upanja na takojšnji in vidni učinek, a se lahko sčasoma politično ovrednoti, kot je bilo na primer pri Listini 77. Nič čudnega, da so Havlovi eseji v totalitarnih režimih znova prepovedani. Ampak seveda sta oba vedela, da ni nič črno-belo. Kundera ni nikoli poenostavljal. In resnico o našem svetu lahko zares razišče samo roman.
V čem vidite nevarnost te Novákove biografije o Kunderi?
Nevarnost vidim še drugje. Z arogantno knjigo o Kunderi odvračamo pozornost od resničnih zločincev. Delamo se, da ne vidimo obrazov morilcev niti kolaborantov okupatorskega režima pred letom 1989. Kam so poniknili pripadniki Državne varnosti? Vlada ozračje občudovanja močnejših. To je bil skorumpiran režim terorja in množičnih umorov, posmeh vsaki pravni družbi. Pri nas ni bil za zločine komunizma nihče izločen iz javnega življenja (kot npr. v zahodni Nemčiji za zločine nacizma). Po letu 1989 so se prelili v parlament in v podjetniške kroge, eden izmed njih je leta 2020 predsednik češke vlade. Krvniki in žrtve so se zlili. Glavne spominske žalne slovesnosti se odvijajo v Auschwitzu, še vedno pa ne v Katyńu, kjer so Rusi po vojni pobili poljske častnike in poboj podtaknili nacistom, ali v Letih, kjer je bilo od leta 1942 koncentracijsko taborišče za Rome, ali v Jáchymovu z rudnikom urana, kjer je bilo v času komunizma prevzgojno delovno taborišče za politične zapornike. Mlade vzgajamo v ozračju, kjer se iz roda v rod prenašajo polresnice in predsodki. Marsikaj se je leta 1989 pometlo pod preprogo, kot da tega nikoli ne bi bilo, vendar pa nas danes vse dohiteva . To je naš glavni problem, o katerem se družba boji govoriti. Mučno se premleva zadeva Milana Kundere – o povzročiteljih, ki so njega in druge v to situacijo spravili, pa niti besedice. Vračajo se sicer »isti« spomini, ki jih v kontekstu današnjih časov in v kontekstu izčrpnih informacij dojemamo drugače, a kaj, ko samo krepijo sodobno slepoto. Ampak mi moramo usode v kolesju zgodovine razumeti poglobljeno, v vsej njihovi celovitosti in eksistencialni razgaljenosti, kot si za to prizadeva Kundera v svojih romanih, ne pa jih teptati in se jim posmehovati. In jaz ponavljam za Lao Cejem:
»Vsako bitje na plečih nosi temo,
v svojem naročju luč.
In četudi v človeku je kaj slabega,
ga je treba sramotiti?«
Pogovor je prevedla Tatjana Jamnik.
Objavljeno v oddaji Razgledi in razmisleki na programu ARS, 3. 12. 2020 ob 13.05 in 5. 12. 2020 ob 14.30.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje