Goran Gajić, srbski režiser in mož pokojne igralke Mire Furlan, je v pogovoru z umetnico Samiro Kentrić spregovoril o avtobiografiji Imej me rajši od vsega na svetu, ki je letos v prevodu Tanje Bulajić izšla pri Mladinski knjigi. Knjigo, ki zajema več kot 700 strani, je razen zadnjega stavka v celoti napisala Mira, ustvarjena pa je bila kot neke vrste pismo sinu in svetu, s katerim si je vzela besedo, ki ji je bila vse do tedaj odvzeta.

Boj za človeškost in preseganje političnih meja
Skozi sedem poglavij, začenši z otroštvom oziroma "poskusom družinske sreče", kot ga poimenuje sama, igralka pripoveduje o sebi kot o izrazito vsestranski in senzibilni osebi, polni energije in raznovrstnih interesov, zaradi česar se je, preden se je dokončno odločila za poklic igralke, preizkusila v mnogo stvareh. Iz družine je prinesla ljubezen do jezika, učenja in pisanja, rada je potovala in raziskovala možnosti, ki jih ponuja življenje. V knjigi pripoveduje o svojih ljubeznih, prijateljstvih in izgubah, ki so se začele že zelo hitro, z leti pa žal zgolj stopnjevale. Prikazuje svoj odnos do politike od začetnega nezanimanja do postopnega mladostnega uporništva, ki je preraslo v neke vrste pacifistično brezbrižnost, boj za človeškost in nasploh preseganje meja, ki jih je politika v njenem življenju vztrajno zarisovala.

Samira Kentrić je poudarila, da so pisma od nekdaj igralkin priljubljen način komunikacije. Prvo večje pismo, ki ga Mira Furlan omeni v knjigi, je napisala ob začetku medijskega pogroma, v njem pa je izrazila upanje, da se lahko umetnost dvigne nad politiko. Drugo je napisala ob dogodku na temo vojne v Jugoslaviji, ki ga je v Združenih državah Amerike organizirala Vanessa Redgrave, prebrala ga je na odru gledališča Union Square. Pismo, namenjeno Sarajevčanom med vojno, je bilo zaradi neodobravanja prisotnih bosanskih politikov pozneje izrezano iz dokumentarca, posnetega po dogodku.

Korenine patriarhata segajo globoko
Gajić je povedal, da knjiga predstavlja "najbolj avtentičen glas igralke, kar jih je", z njo pa je želela prikazati tudi vzporednice med vojno v Jugoslaviji in ZDA pod mandatom Donalda Trumpa. Spomnil je tudi, da je bila Mira v svojem "drugem življenju" v Ameriki redno na pohodih #MeToo, ki se jih je udeleževala v v Los Angelesu. Sama je bila v življenju pogosto tarča seksizma, v knjigi pa tudi večkrat napisala, da je patriarhat na Balkanu globoko zakoreninjen: “Vedno je bilo lahko napadati ženske tako, da so jih označevali kot vlačuge,” je dejala.

Od slavne igralke do najslabše natakarice in nazaj
Gajić je spregovoril tudi o njunem življenju in uspehih v ZDA, kamor sta se na začetku 90. let preteklega stoletja zatekla v "prostovoljno izgnanstvo". Čeprav sta v imenu umetnosti dolgo vztrajala pri delu tako v Srbiji kot na Hrvaškem, pa je to zaradi vojne sčasoma postalo nemogoče. Vse hujša medijska gonja ju je nato prisilila, da sta se preselila v Ameriko, vendar z idejo, da prideta ob koncu vojne nazaj. To se ni nikoli zgodilo, sčasoma pa sta si tudi tam kljub številnim naporom in oviram ustvarila življenje in kariero.

Režiser je omenil tudi njun prvi skupni uspeh, uprizoritev priredbe Sofoklejeve Antigone v majhnem gledališču v Los Angelesu, za katero je bil sam nagrajen za režijo, Mira Furlan pa za vlogo Antigone. V njeni zgodbi sta videla močno povezavo z vojno, ki ju je zaznamovala.

Mira, ki je bila kljub slavi v nekdanji Jugoslaviji ob svojih začetkih čez lužo označena za "najslabšo natakarico na svetu", je pozneje uspela z vlogami v serijah Babylon 5 in Skrivnostni otok, katerega izkušnja je zanjo predstavljala Hollywood v vsem svojem blišču in bedi.

Več kot desetletje po odhodu iz Hrvaške se je vrnila, da bi v Gledališču Ulysess Radeta Šerbedžije nastopila v vlogi Evripidove Medeje, dogodek, ki je ob izdaji knjige sprožil nemalo polemik.

Knjiga je bila izvorno napisana v angleščini, ob igralkini smrti leta 2021 pa je izšla v hrvaškem, srbskem in slovenskem prevodu.