Pred 130 leti se je 17. septembra rodil France Bevk, ki je umrl na svoj 80. rojstni dan leta 1970. Ob tej dvojni obletnici so pri Mladinski knjigi izdali album Od Pestrne do Čedermaca, zvrstilo se bo tudi več dogodkov – od bralne uprizoritve do okrogle mize in pohoda.

Preganjan, konfiniran in večkrat zaprt
France Bevk se je rodil v Zakojci pri Cerknem kot najstarejši izmed osmih otrok. Po osnovni šoli se je v Kranju učil za trgovskega pomočnika, po učiteljišču v Gorici je nekaj let poučeval. V prvi svetovni vojni je bil vojak na vzhodni fronti, po vrnitvi v domovino je kot novinar in urednik delal pri časopisih, kot so bili Slovenec, Večerni list in Mladika. Zaradi kulturno-politične dejavnosti so ga Italijani preganjali, bil je konfiniran, večkrat zaprt, iz zapora je odšel v partizane. Po vojni je neutrudno pisal, ob tem pa opravljal številne pomembne kulturne in politične funkcije.

Prva objava v najstniških letih
Prvi Bevkov objavljeni spis, črtica Vstajenje, je leta 1906 izšel v tržaškem časopisu Družinski prijatelj. Na letni ravni je Bevk izdal tudi po deset knjig, bibliografi so jih našteli skupno 164, s ponatisi v zbranih in izbranih delih in s prevodi vred pa okoli 230. Število zgolj povojnih izdaj, predvsem mladinskih del, se giblje okoli sto, izšli pa so v nakladi več kot 1,5 milijona izvodov.

Ko so si ljudje še redno pripovedovali zgodbe
"Živel je v časih, polnih preizkušenj in velikih zgodovinskih preobratov. Bil je tega časa vesten kronist, pisatelj, ki je znal pripoved oblikovati v domiselno in živo fabulo. Bralec se je z njegovimi junaki in dogajanji lahko identificiral, v njegovih knjigah je našel sebe," je zapisal Boris Jukić, ki je za album Od Pestrne do Čedermaca pripravil pisateljev življenjepis in izbor literarnih del. Po njegovem mnenju je bil Bevk ljudski pisatelj, zgodbar par excellence. Živel je v okolju, kjer je slišal ljudi pripovedovati zgodbe, tudi njegova babica in dedek sta pripovedovala zgodbe.

Pri pisanju je Bevk črpal iz lastnih izkušenj in ustvaril umetniški lok literarnih del "od socialnega boja za življenjsko preživetje posameznika do nacionalnega prizadevanja za jezikovni in kulturni obstanek naroda in njegovega jezika, od zgodbe o nebogljeni deklici, ki mora skozi grozo otroškega boja za preživetje, do vratolomne diplomacije župnika intelektualca, od povesti o daleč prezgodaj zoreči deklici mamici, strašljivi podobi otroštva in življenja v hribovskih samotah in revščini do romana, ki mu lahko rečemo visoka pesem slovenske književnosti, od Pestrne do Kaplana Martina Čedermaca", je še zapisal Jukić.

Prvič objavljeni drobci pisateljevega obsežnega dopisovanja s svojimi otroki
Največja dragocenost albuma je v tem, da je povezal institucije, ki skrbijo za Bevkovo zapuščino in tako na enem mestu zbral največ slikovnega gradiva o njegovem življenju in delu doslej, meni urednica pri Mladinski knjigi Nela Malečkar. Ob novih besedilih o Bevkovi literaturi in spominskih pričevanjih so še posebno zanimivi prvič objavljeni drobci iz obsežne korespondence z njegovimi otroki iz zakonskih in nezakonskih zvez ter še neobjavljene fotografije, ki nam malo bolj razkrivajo Bevka kot človeka, in ne le kot enega najpomembnejših povojnih pisateljev s številnimi političnimi in narodotvornimi funkcijami, meni urednica.

Jukić je pisatelja označil za "človeka plemenitega srca", ne samo v tem, kako je skrbel za svoje zakonske in nezakonske otroke, ampak tudi zaradi njegovega odnosa do vseh. "Tudi do svojih nekdanjih prijateljic, kakršne koli so že bile, je imel globoko spoštovanje. To se lepo vidi tudi v njegovi korespondenci," je dodal.

V monografiji so poleg Jukića pisateljev življenjski in literarni portret sestavili še Vladka Tucovič Sturman, Alenka Puhar, Marija Mercina, Urška Perenič, Krištof Jacek Kozak, Kristina Brenkova, Andrej Budal, Miroslav Košuta in Željko Kozinc.

Alenka Puhar, ki je svoj prispevek naslovila Težave z mamo, pravi, da jo je, odkar ve zase, zanimalo, "kako odrasli predstavljajo otrokom svet otroštva, družinsko življenje, radost in muke odraščanja. (...) Že kot dijakinja sem bila jezna na Prežihovo pisanje o samorastnikih in to je bilo potem pomembna motivacija, da sem se lotila raziskovanja zgodovine otroštva, se pravi Prvotnega besedila življenja. Ko je moja hčerka postala šolarka, sem bila kritična do učbenikov – in o tem nekaj malega napisala. Na jezo avtorjev. No, branje in razmišljanje o Bevku sodita v ta sklop ..."

"Občudoval sem ga, s kakšno lahkoto piše"
Željko Kozinc pa pravi, da se je "s Francetom Bevkom prvič in zadnjič srečal okoli leta 1961, ko sem ga kot novinar Mladine prosil za intervju ob ponatisu Kaplana Martina Čedermaca v zbirki Kondor … Spominjam se, da mi je sam postavil veliko več vprašanj, kot sem jih jaz njemu, o mojem življenju in moji prihodnosti. Z blagim, rahlo ironičnim pogledom je prikimaval mojim besedam, iz njih izluščil nekaj vprašanj, potem pa se kar usedel za pisalni stroj in odgovore natipkal. Občudoval sem ga, s kakšno lahkoto piše, se zraven nekaj muza in mi dobrohotno sproti izgovarja besede, ki bi jih kot novinar moral sam zapisovati."