Jedrno ekipo prve izdaje so sestavljali France Prešeren, Jakob Zupan, Jurij Kosmač in Miha Kastelic, ki je bil tudi urednik. Njihovim pesmim so bile dodane še štiri pesmi Ignacija Holzapfla in narodne pesmi iz pesniške zbirke Andreja Smoleta. Mecen prve izdaje je bil ilirski guverner baron Jožef Schimdburg, zato je zvezek tudi posvečen njemu.

V takratnih razmerah Avstrijskega cesarstva se je pojavil načrt za vzpostavitev slovenskega besedilnega korpusa, ki bi bil namenjen izobraženemu prebivalstvu. 8. januarja 1830 je Kastelic zaprosil ljubljanski gubernij za natis prvega zvezka. Prošnjo so na seji obravnavali 14. januarja 1830 in ugotovili, da bo moral skozi postopek na dvornem policijskem in cenzurnem uradu.

Cenzor Kopitar naklonjen čbelici
Priporočilno pismo je bilo napisano naslednjega dne, vendar so ga ustvarjalci Krajnske čbelice poslali šele čez dobra dva tedna. 21. januarja je Matija Čop poslal pismo cenzorju Jerneju Kopitarju, v katerem ga je prosil, naj s cenzuro ne ovira natisa prvega zvezka. Kopitar je dovolil natis, ki je bil končan torej 30. aprila 1830.

Velik uspeh Krajnske čbelice je pomenilo predvsem razširjanje slovenščine med izobraženci, saj je zaradi dvojezičnosti v uporabi prednjačila nemščina. Prvi zvezek je bil tiskan v bohoričici in je izšel v 600 izvodih ter dosegel veliko zanimanje med domačimi izobraženci, s čimer je bil namen Krajnske čbelice tudi izpolnjen. Naslednji štirje zvezki so izšli še v letih 1831, 1832, 1834 in 1848. Po izdaji zadnjega zvezka je bilo v slovenskem prostoru že precej slovenskega gradiva, npr. Poezije in Novice, tako da nadaljnje izdaje niso bile potrebne.