Zato je svojo žarkost raje jelo upirati v skale na drugem koncu morske ožine, da so se v beli bleščavi zalesketale pečine, ki bodo v prihodnosti dobile ime Dover. Potrepljalo se je po ramenih, da danes prav dobro lomi fotone, ko ga je premotilo tožeče zavijanje še nedavno mrtvoudnih teles.

"Prmejduš, sinoči smo se ga pa dostojno nabrlizgali, ka-li?" je zahropel Rado in se prekobalil na bok. Klecavih komolcev se je skušal dvigniti kvišku.

"Tile ga pa znajo žingati," je šibko odvrnil Črt, ki je menil, da je že premikanje ust dovoljšen napor in mirno obležal vznak. "Doslej smo se tako napili samo v tisti hriboviti deželi … Kako smo jo že poimenovali?"

"Švica," je pomagal Rado, ki je medtem že sedel in je skušal umiriti glavo, v kateri se mu je vrtelo zaradi nenadne spremembe višinske razlike.

"Točno, Švica. Ker smo švicali, ko smo lazili v breg, da smo jo prečili," se je zahehljal Črt. "Pametni ljudje. Da ti tavžentrožo prinašajo kar bernardinci v sodčkih okrog vratu. Samo škoda, da švicarski psi ne znajo odgnati mačka naslednji dan, hehe." Z vsako izgovorjeno besedo se je na tleh okrog njegove glave večal kup omamljenih muh, ki so po nesreči priletele v delokrog njegovega zadaha.

"Ampak tile Galci res niso od muh," je nadaljeval Rado. !Ko so omenjali, da njihov druid vari čarobni napitek, nisem pričakoval najboljše kačje sline tostran Triglava." Pomljasknil je, da bi si osvežil spomin na čaroben okus minule noči, a si je radi skurjene suhote jezika zgolj obrajsal nebo. "Pa kako je tisti njihov gorostas s hlačami čez popek lučal menhirje kot za šalo."

"Famo filjati ne fna," se je debati priključil Trdoglav. "Dfa fekalfa fem ifpljunil na ta rovaf."
"Resnici na ljubo si ga po nekaj šeflah čarobnega napitka izzval, naj ti enega zaluča direkt v betico, češ da se ti ne bo nič poznalo," ga je popravil Rado.

"In tehnično gledano se dva izgubljena sekalca ob nekaj tonah bazalta v ksiht štejeta, kot da se ti nič ne pozna," se je zahehljal Črt, ki je tudi sam že zbral dovolj poguma in se prestavil v pokončni položaj. Razgledal se je proti belim pečinam na drugi strani preliva in s konico stopala dregnil Trdoglava. "Lep razgled. Kakšen se zdi pa tebi?"

"Dover, res dover," je škrbavo odvrnil Trdoglav.

"Odplavajmo torej čez in poglejmo, kakšno kapljico strežejo na oni strani!" je zaukazal Rado. "Gremo, druščina!"

Doslej neomenjeni člani popotne pivske bratovščine so se ječe pobirali in se skupaj z znano trojico jeli kobaliti proti obali. Črta je odneslo najdlje in se je komaj ujel, da ni cel telebnil v vodo. "Krasno!" je dvignil premočen ud. "Rokav sem si zmočil!"

"Potemtakem bodi to Rokavski preliv!" je naznanil Rado. "Zato zavihajmo rokave in jadrno čezenj!"

"Kje vidif kakfno jadrnifo?" se je zmedeno oziral Trdoglav in dal vedeti, da njegovo ime ne označuje zgolj telesnih, marveč tudi umske lastnosti.

"Jadrno kot hitro, urno, naglo, strelovito, spešno," mu je počasi pojasnil Dušan, dežurni jezikoznalec.

Trdoglav je zagodrnjal v odgovor in strumno zarezal v slano vodo. Za njim so med valove zabrodili še preostali in kmalu je čez ožino kravlala gruča, ki bi jo še najlažje opisal kot trop mrožev z rahlo krizo identitete. S krepkimi dlakavimi okončinami so orali morske brazde, da so jate osličev in vahenj med nemimi kriki bežale na vse strani. Nekje na sredi preliva je vse obšla nepojasnljiva želja, da bi se nekomu naselili v genih, a so jo pripisali obči zmačkanosti in ji niso namenjali dodatne pozornosti.

Prvi je na drugo stran prisopihal in pripljuval Rado, kakor se starešini tudi pritiče. Ustopil se je z rokami ob bokih, ko mu je od celega života curljala morska voda in mu je z las visel šop halug, ter na vsa pljuča zadonel: "Ako je tu kak krajevni živelj, ne boj se! Le hitro mi stopi pred obličje, da si sežemo v roke! Prihajamo z željo po miru!"

"In po piru, hehe!" je pritegnil Črt. "Kakor sem slišal, ga imate tod na pretek in preklemano mlačnega."

Z vrha pečin so pokukali obrazi in se skrili, nakar so se proti plavalcem razvili konopci. Trdoglav je enega poskusno pocuknil, in ko se ni vdal njegovi moči, so se jeli vzpenjati. Kaj pa je borih tristo petdeset čevljev strme stene po pičlih dvajsetih miljah plavanja za take kerlce. Kar drenjali so se, kdo bo prej poprijel za vrvi. Pa še sonce jih je spotoma grelo, da so vrh dosegli čisto suhi. Z dlanmi so si pomeli štrenaste lase, saj so vedeli, da morajo biti kot kulturni atašeji svojega rodu dostojni, ter se ozrli po gostiteljih, ki so se vmes umaknili na varno razdaljo. Ti so se spogledovali ter se kanček sramežljivo dregali pod rebra, da naj že nekdo stopi naprej in izreče dobrodošlico, dokler ni eden od njih med nenadnim pospeškom ter opaznim mankom ravnotežja poletel naprej. Nekaj je zamomljal.

Rado si je pobezal po ušesu in iz njega privlekel piškurja ter ga nič kaj trajnostno odvrgel na travo. "Kaj si rekel? Lahko ponoviš?"

Domačin je znova zamomljal, tokrat glasneje, a še vedno nerazumljivo.

"Seveda, saj ne znajo slovensko," se je tlesknil po čelu. Ozrl se je po sorojakih in uperil prst. "Kazabukovec, ti si načitan in vešč jezikov. Se lahko pogovoriš z njim?"

"Z veseljem," je pristopil Dušan in še sam nekaj zamrmral. Domačinu se je obraz razpotegnil v nasmeh. Začel je brbljati, da mu je Dušan komaj sledil. "Možak pravi: piti ali ne piti …"

"Haha, to pa res ni vprašanje," se je zakrohotal Črt.

"Čakaj," ga je prekinil Dušan. "Nisem ga dobro razumel. Pravi: biti ali ne biti vi Slovenci?"

"Očitno nas je sloves prehitel," je prikimal Rado. "Kako vam lahko pomagamo?"

"Pravijo, da slovimo po bogatem jeziku,« je tolmačil Dušan. »Njim pa manjka besed, da se zmorejo komajda kaj pomeniti med seboj. Prosijo nas, če bi jih bili pripravljeni naučiti, kako pravimo rečem?"

"Saj to ni nobena kunšt," je odvrnil Rado. "Samo pogledaš in poveš, kaj vidiš. Recimo polje. Prej ni, poseješ in pol je."

"Že, že, in miza je miza, ker mi za njo sedimo. Ampak oni si žele jezikovnega mentorja."

"Nič lažjega, naj nas odpeljejo do svoje vasi, kjer naj nas pogostijo, mi pa jih spotoma vpeljemo v pretanjeno umetnost poimenovanja reči."

Dušan je raztolmačil ponudbo Britancem in ti so med prikimavanjem, odobravanjem ter občo vznesenostjo povedli Slovence v svojo vas. O, kako so jim kazali živo in neživo naravo in kako so jim Slovenci nesebično delili svoje znanje.

Šli so mimo zaplate zemlje, kjer so domačini ravno izkopavali nekakšne eksotične gomolje iz daljnih, še neodkritih dežel, da bi jih ocvrli in postregli v časopisnem omotu kot družbo hrustljavim ribam v žvrkljanem testu. Vajeni ajde in prosa rodne grude so Slovenci osuplo strmeli v pričujoči čudež otoškega poljedeljstva in pobarali kmete: "A to raste od spod?" Britanci pa so vedro žebrali: "Spud! Spud!"

Stopali so mimo osamele kmetije, kjer je na slamnati strehi ždel vran. Britanci so uperili prst in Slovenci so jih razsvetlili: "Krov." – "Crow, crow," so si skušali čim hitreje zapomniti gostitelji.

Pot jih je vodila mimo pašnika, kjer se je ponečedila prenekatera krava. Vodiči po pokrajini so pokazali na gorek kravjak, vodiči po jeziku pa pojasnili: "Bolš it okrog." – "Bullshit, bullshit," so bili očarani Britanci.

Prispeli so do vasice, kjer je v peči že gorel ogenj, nad katerim se je vrtel jarec. "Oven!" so se obeda razveselili Slovenci, Britanci pa so se veselo divili tem naukom in vadili novo besedo: "Oven, oven."

Tako so domačinom v radost, prišlekom pa v moralno zadoščenje, ki bi moralo biti dovoljšnje plačilo za vsakršno početje, pokrajina in stvari v njej zaživele v novih poimenovanjih. Slovenci so v zahvalo ob vrnitvi na sončno stran Alp za popotnico dobili besedo ful, Britanci pa so odtehmal jeli počasi in vztrajno širiti meje svojega sveta.

Boštjan Gorenc – Pižama živi v majhni vasici na robu Kranjske, in če gre verjeti uradnim zaznamkom, se je nekoč tudi rodil. Umrl še ni ali pa to zelo dobro skriva. Piše prismuknjene parodije in iskrive pravljice ter scenarije za stripe in komedije. Prevaja otroško in fantazijsko literaturo ter snema podkaste, najraje pa obiskuje šole in navdušuje mlade za branje.