London sem prvič obiskal leta 1982. Star sem bil sedemnajst let. Ne, ni bilo tako imenitno, kot sem si predstavljal, da bo: resda sem odkril National Theatre, ki je še vedno moje najljubše poslopje na svetu, vendar pa sem se bolj ukvarjal s tem, kako bi se lahko kljub železničarski stavki nekako prebil v Pariz, ki je bil naslednja postaja na mojem prvem velikem potovanju.

Zato sem se na naslednji obisk, leto dni kasneje, bolje pripravil. Ker še nikoli nisem videl nobene gledališke predstave v angleščini, kaj šele Shakespeara, sem po pošti že marca naročil vstopnico za Kralja Leara v izvedbi Royal Shakespeare Company v Barbicanu; Leara smo skupaj s Hamletom in Shakespearovimi soneti obravnavali v šoli, čeprav ne zelo podrobno. (V Nationalu je bila na sporedu Sheridanova The Rivals, vendar nisem poznal ne avtorja ne njegove komedije, in sem tako kot prejšnje leto zopet prebil nekaj ur tako, da sem nemesto predstave opazoval obiskovalce, ki so prihajali v gledališče).

Poleg tega sem sestavil seznam desetih pesmi o Londonu, ob poslušanju katerih sem hotel krmariti po mestu – in to popolnoma brez pomoči turističnih vodičev. Kajti turistični vodiči so za turiste.

Prva pesem na tem seznamu je bila Strange Town The Jam, ki vsebuje vrsto zelo koristnih nasvetov, kako se prebijati po ulicah "čudnega mesta", vključno s tem, da si je dobro omisliti žepni atlas London A-Z ali da se s prijatelji ni dobro dobivati na Oxford Streetu in da te ljudje najpogosteje odpravijo z »moram iti, kolega«.

Takoj za The Jam je bil Mark Bolan s svojo London Boys, v katero sem se verjetno malo preveč poglabljal; za njim je bila na vrsti Baker Street Gerryja Raffertyja (to, da to mesto menda »nima duše«, je morda eden od razlogov, da tu živim že trideset let); sledili sta Primrose Hill Johna in Beverly Martin (sončni zahod s Primrose Hilla: "Bi tudi vi živeli tako?") in Streets of London Ralpha McTella (trpko spoznavanje brezdomstva). Šesto in sedmo mesto sta si delila Donovan (Sunny Goodge Street – s tistim »nasilnim hašišarjem«) in Nick Drake (Parasite – melanholična demontaža mesta, v katerem si "parazit"), osmi je bil David Bowie z London Bye Ta-Ta (o "čudnem mladem mestu"), deveti pa The Clash s svojo apokaliptično London Calling (London se utaplja). Zadnja in zame še vedno najboljša pesem o Londonu je bila sublimna Waterloo Sunset skupine The Kinks. Dandanes bi bila moja lestvica precej drugačna, predvsem zaradi opusov Pet Shop Boys in Saint Etienne, vendar pa bi bila Waterloo Sunset še vedno prva. Saj vemo: če le lahko gledaš waterloojski sončni zahod, potem itak ne rabiš prijateljev.

Oborožen z vstopnico za Kralja Leara in desetimi pesmimi, ki sem jih posnel na kaseto za svoj čisto novi walkman, sem po tednu dni Berlina začel svoj drugi obisk Londona.

S Travelcardom, tedensko vozovnico za javni prevoz, ki so jo uvedli vsega nekaj mesecev prej, sem v dveh dneh obredel vse točke, ki so jih zakoličile pesmi, vključno s postajo podzemne Belsize Park, kjer naj bi Nick Drake "odjadral navzdol do northern line" čeprav ga, Belsize Parka namreč, nisem najbolje razumel; in ga še vedno ne.

Tretji dan, v sredo, je bil na vrsti Lear. Bila je matineja, vendar sem na postajo Barbican prišel skoraj poldrugo uro pred začetkom predstave. Sledil sem kažipotom za Barbican in bil malo presenečen, da mi ni bilo treba izstopiti na cesto, ampak so se stopnice nadaljevale še za eno nadstropje. Potem sem se znašel pred ozkim nadhodom čez ulico, vendar pa mi je pogled takoj začel uhajati navzgor; in naravnost naprej; in navzgor ob ulici; in navzdol ob ulici: stolpnice, bloki in prostor med njimi ... vse je bilo videti uporabno, močno, lepo; in ne, takrat še nisem vedel, za kako pomembno arhitekturno umetnino gre, vedel sem samo, da obstaja povezava, in to ne samo čustvena, med National Theatrom in Barbicanom ter da ta arhitekturni slog razumem bolje kot pa jurijansko ali neogotsko arhitekturo.

In potem se mi je posvetilo: Barbican sem seveda že "poznal", saj se eden od nebotičnikov pojavi čisto na začetku videa za pesem Ghost Town The Specials. Res: prvih pet sekund.

Ko sem prišel čez nadhod, se je pred mano odprl trg; ali pa je bil park? Na levi strani bloki na stebrih, na desni tri stolpnice, na levi bajer pod blokom, na desni visoke grede in polkrožni blok, pred mano vhod v razstavišče, vendar nisem bil namenjen tja. Za drugo stolpnico sem zavil desno in pred seboj zagledal Barbican Centre; vse ostalo je torej Barbican Estate? Za polkrožnim blokom je bil še en trg in ko sem vstopil v Centre, se je s stopnišča odprl popolnoma nov razgled: na jezero, na blok na res ogromnih stebrih, na šolo, na parke!

Vsakič, ko sem odprl oči, mi je zaprlo sapo.

To ni bilo prvič, da me je arhitektura tako prevzela. Prva je bila Pirellijeva stolpnica v Milanu. Potem je bil National Theatre. In vsega teden dni pred Barbicanom Neue Nationalgalerie v Berlinu. Ampak: če je bila Neue Nationalgalerie hiša, ki je bila zgrajena zame, čisto zame, je bil Barbican soseska, ki je bila zgrajena zame, čisto zame.

Po predstavi – Leara je igral Michael Gambon, norca pa Anthony Sher – sem se še kakšno uro potikal po Barbicanu. In razmišljal. O Learu seveda, in zakaj je Regan tako zelo hudobna, še bolj pa o Barbicanu. Kajti Barbican me je pomirjal.

O njegovi arhitekturi sem hotel izvedeti več. Naslednji dan sem v Foylesu kupil Modern Architecture Kennetha Framptona, da bi nekako zakrpal svoje neznanje o modernizmu. Čeprav je bila knjiga zame veliko pretežka in preobsežna, sem se iz nje vseeno naučil, da se arhitekturni slog, v katerem sta zgrajena tako National Theatre kot Barbican, imenuje brutalizem – oziroma novi brutalizem - in da je bil eden od začetnikov brutalizma Le Corbusier, sam izraz pa izhaja iz francoskega izraza za surov beton, béton brut. Frampton arhitekturnega biroja Chamberlin, Powell & Bon, v katerem so sprojektirali Barbican, sicer sploh ne omeni, v primeru Denysa Lasduna, arhitekta National Theatra, pa se posveti nekaj njegovim zgodnjim hišam. No, pa tudi Neue Nationalgalerie ni v tej knjigi, čeprav je v njej skoraj vse drugo od Miesa van der Roheja. (Zato pa je Frampton prepričan, da je Cankarjev dom Edvarda Ravnikarja primerljiv z evropskimi »veličastnimi javnoupravnimi središči«, ki jih je v istem času projektiral Alvar Aalto. In to je lepo.)

Ko sem se preselil v London, sem začel takoj odkrivati še druge modernistične, še posebej pa brutalistične soseske in bloke, ki so jih gradili ali mesto London ali londonske občine (recimo Alton Estate, Robin Hood Gardens, Balfron Tower, Trellick Tower, Alexandra & Ainsworth Estate, Thamesmead – slednjo sem seveda prvič videl v Kubrickovem filmu Peklenska pomaranča). In potem se je pred nekaj leti najprej na spletu, potem pa še povsod drugod začelo novo, skoraj obsesivno vrednotenje brutalizma, jaz pa sem se samo čudil: le zakaj ste se tako obirali?

Tadej Zupančič je esejist in prevajalec. Od leta 1991 živi v Londonu. Prvih štirinajst let je delal kot producent na BBC World Service. Na svojem Instagram računu @notreallyobsessive je na približno tretjini svojega projekta Londonski modernizem 1946-1981, v katerem dokumentira občinske modernistične stanovanjske soseske v Londonu.