V drugem delu intervjuja z mladinskim pisateljem, predsednikom Društva slovenskih pisateljev in nekdanjim predsednikom društva Bralna značka, Slavkom Preglom, je beseda tekla o novoustanovljeni Javni agenciji za knjigo in nestrinjanjih društva z ministrstvom za kulturo, morebitni ničelni stopnji davka na knjigo v Sloveniji, višini knjižničnega nadomestila, ki ga prejemajo slovenski avtorji in vlogi bralne značke danes.

V zvezi z agencijo za knjigo so se lani med Društvom slovenskih pisateljev in ministrstvom za kulturo razvnele polemike okog 6. in 11. člena. Pri 6. členu, ki govori o sestavi sveta agencije, ste se nato nekako zedinili, kako pa je z 11. členom, ki govori o financiranju agencije?
Debata o sestavi sveta agencije je izvirala tudi iz zadreg, ki jih danes lahko vidimo pri filmskem skladu. Ne glede na to, kakšne namene je kdo imel, posledice so katastrofalne. In ker si seveda pri knjigi tega ne želimo, se nam je zdelo bistveno dogovoriti razmerje, v katerem bo imela civilna družba več besede kot država oziroma politika. Pri 6. členu je društvu nazadnje uspelo uveljaviti svoje mnenje, večji problem pa je seveda vprašanje financiranja, saj se pogovori o denarju na področju kulture pogosto zdijo nekakšna čudna razprava, kjer se pogovorjajo gluhi in nemi. To pa zato, ker znotraj kulturne sfere, če se omejim na knjižni del, prepričani prepričujemo prepričane, medtem ko nas zunaj našega kroga ne sliši nihče ali pa ne razumejo o čem govorimo. Mi smo prepričani, da je treba bistveno povečati količino denarja za načrtno politiko razvoja izvirne slovenske literature, založništva in knjižničarstva. Vendar pa zagotovil, da se bodo finančna sredstva tudi v resnici povečala, ni. Zato je tudi preuranjeno pričakovanje, da bo zdaj novoustanovljena agencija mahoma navdušila slovensko gospodarstvo ali kogar koli, da bo to področje »zasul« z denarjem, tako sponzorskim kot donatorskim. Prav tako je rahlo tvegano utemeljevati razvoj pomembnega družbenega sektorja na dobri volji potencialnih investitorjev, ki tega še ne vedo.

Pred dvema letoma se je tudi v okviru Slovenskih dnevov knjige veliko govorilo o ničelni stopnji DDV-ja na knjige. Zdaj, dve leti pozneje pa se o tem skoraj ne govori več. Menite, da je takšna obdavčitev knjig v Sloveniji, za katero velja, da ima zelo majhen knjižni trg, sploh mogoča?
Takšna obdavčitev je seveda mogoča, saj zato smo se borili in propadli (smeh). Vendar osnovni problem pri ničelni stopnji davka na knjigo jaz vidim v tem, da slovenski pogajalci ob vstopu v Evropsko unijo na to niso mislili. Knjiga je za njih tako efemeren pojav, da mu niso posvetili nobene pozornosti. Lepozveneča lažna floskula, ki se jo pogosto sliši, da ničelne davčne stopnje ne dopusti Evropska unija, je larifari za vrabčke barvat. Poljska, ki je tudi nova članica EU-ja, ni dopustila, da bi uvedli davek, ampak si je izborila ničelno stopnjo davka. Tudi Velika Britanija ima ves čas ničelno stopnjo davka in nikomur niti na kraj pameti ne pride, da bi od Angležev zahteval naj uvedejo davek na knjigo. V Veliki Britaniji je proizvodnja knjig vsako leto ena od treh najvišje uvrščenih izvoznih industrij. In celo ob tem, da gre za tako uspešno industrijo, niso uvedli davka. Druga stvar, ki je bila po mojem naša napaka, pa so bila deljena mnenja znotraj društva. Nekateri so namreč menili, da bi se moral denar od davka na knjigo vrniti v knjigo. No, jaz se s tem nikoli nisem strinjal, ker menim, da takšen daj-dam ne more funkcionirati v nobeni družbi. Namesto tega je potrebna zavestna odločitev o tem, da ima knjiga pomen tako v naši zgodovini kot nacionalni identiteti in jo je treba imeti. In ker gre za majhen knjižni trg, to pač stane. Po drugi strani pa nikoli ne potekajo pogovori o tem, kje bomo dobili denar, da bomo izplačali pol milijona evrov odpravnine direktorju državne firme ali kje bomo dobili denar za kmetijske subvencije, patrie ali dvig sodniških plač. Zato je potrebno postaviti vrednostni sistem, vanj umestiti knjigo in potem zagotoviti ustrezen denar. Ne pa se iti tega, kolikor davka bo pobranega, toliko denarja bo namenjenega knjigam. Sicer razumem kolege, ki so tak način zagovarjali, ampak tu gre bolj za izhod v sili in ne ustvarjanje neke načrtne politike.

Najpogosteje slišani argument, nasprotnikov uvedbe ničelne stopnje davka na knjigo, je bil ta, da je v Veliki Britaniji ničelna davčna stopnja mogoča zato, ker gre za velik knjižni trg in svetovno poznan jezik. Pri nas pa so razmere ravno obratne: majhen trg in jezik, ki ga govori zelo malo ljudi. Kakšno je vaše mnenje?
Menim, da so takšne debate irelevantne.

V zvezi s tem so se drugačna mnenja pojavila tudi med slovenskimi založbami. Nekatere so menile, da bi morale biti z ničelno stopnjo davka obdavčene vse vrste knjig, druge pa, da bi morala biti takšna obdavčitev namenjena le slovenskemu izvirnemu leposlovju. Kakšno stališče zastopate sami?
Menim, da bi morala ničelna stopnja davka veljati za vse vrste knjige, saj tudi kuharice na primer, vnašajo nov besednjak v slovenski jezik. Slovensko knjigo, ne glede ali gre za kuharico ali vrhunski roman, je treba zaščititi glede na svetovni trg. In tudi ničelna stopnja davka na knjigo omogoča vsaj približno izenačitev pogojev na globalnem nivoju. Prav tako je treba ustvariti mehanizme, ki so kar najbolj splošno učinkoviti. Meni se zdi še najbolj primeren mehanizem odkupa izvirne slovenske literature od države. Če pogledamo odkup knjig v javnem interesu za knjižnice, bi videli, da so vsa področja zadovoljena. Založnik ve, da bo prodal določeno količino knjig in na tej osnovi je njegovo tveganje bistveno manjše, stroški prodaje, ki sicer predstavljajo velik del strukture cene, se mu radikalno znižajo, medtem ko imajo knjižnice dotok svežega knjižnega fonda, kar je še posebej pomembno za šolske knjižnice. Znotraj tega procesa pa bi drugačen honorar dobili tudi avtorji. Ob tem vedno povem primer, da sem najvišji honorar v življenju dobil za svojo prvo knjigo, kot začetnik. Takrat je bila namreč avtorska pola približno enakovredna povprečni slovenski plači, danes pa je, kot sem že omenil, vredna praviloma četrtino povprečne slovenske plače.

Iz podatkov o višini knjižničnega nadomestila (gre za neke vrste podporo slovenskim avtorjem knjižničnega gradiva, ki se izposoja v splošnih knjižnicah in tudi za spodbujanje ustvarjalnosti posameznikov na področju kulture, op. p.) je vidno, da je bila najbolj izposojana avtorica v preteklem letu Desa Muck, ki je prejela 6.526,47 evrov (od skupaj 68.612,50 izposoj se je pri izračunu za nadomestilo upoštevalo le 29.722,50 izposoj, op. p.). Menite, da je višina nadomestila, ki ga prejmejo avtorji primerna?
Znova gre za področje, kjer so pogovori zelo živahni. V Sloveniji sistem knjižničnega nadomestila deluje štiri leta, kar je neskončno več od vsega, kar je bilo prej. Sistem je relativno nov in avtorjem ponuja nekakšno socialno pomoč. Denarja je, kolikor ga pač je. Lahko rečemo, da smo bistveno na boljšem kot nekatere druge evropske države, na primer Španija, Italija ali Grčija, po drugi strani pa bistveno na slabšem v primerjavi s skandinavskimi državami, kjer takšen sistem dobrim pisateljem omogoča dobro življenje. Pri nas je denarja premalo in če bi ga potrojili, bi prišli do nekega obsega, ki bi nekako zadoščal za denimo normalnejše življenje prvih stotih avtorjev. Po drugi strani pa je naš sistem tudi do neke mere krivičen, še posebej do Dese Muck, ki je že celo vrsto let daleč najbolj izposojana avtorica. Vsem avtorjem, ki imajo več kot 20.000 izposoj, se namreč upošteva le petina vseh nadaljnjih izposoj. V tem primeru je Desa vsako leto strahovito prizadeta in seveda tudi drugi avtorji, ki ji na lestvici sledijo tja do desetega mesta, kot so Svetlana Makarovič, Bogdan Novak, Ivan Sivec, Primož Suhodolčan in drugi. Avtorji, ki imajo na leto od 800 do 10.000 izposoj dobijo izplačan celotni znesek glede na izposojo, tisti z manj kot 800 izposojami pa ne dobijo ničesar. Druga krivica, ki se dogaja je, da se pri izposoji enako vrednoti debel roman in otroško slikanico, česar se nekateri avtorji zavedajo in načrtno pišejo slikanice. Poleg tega se otroška in mladinska literatura v veliko večjih količinah nabavlja za knjižnice, kar ravno tako pripomore k relativno visoki izposoji. Kljub krivicam, ki se dogajajo in ki jih je treba odpraviti, pa vseeno menim, da gre za dober sistem.

Kot mladinski pisatelj in nekdanji predsednik društva Bralna značka ste vsekozi v stiku z mladimi. Bralna značka se ne izvaja le na predšolski in osnovnošolski, ampak tudi gimnazijski ravni. Kakšno je zanimanje zanjo med gimnazijci?
V mojem mandatu smo veliko naredili za obnovljeno priljubljenost bralne značke. S sponzorji smo uspeli zagotoviti vrhunsko mladinsko literaturo, ki so jo najmlajši bralci dobili kot darilo. Zdaj pa je treba narediti še korak naprej v strokovnem smislu, in sicer glede bralnih seznamov. Mentorji namreč ne morejo prebrati vseh 600 del, kolikor jih pri nas na leto izide na področju otroške in mladinske literature, zato jim je treba ponuditi pomoč pri izbiri naslovov. Menim, da je na tem področju novi predsednik društva Bralna značka Igor Saksida, idealen. Na gimnazijski stopnji pa smo začeli razvijati zamisel o bralnih klubih. Idealna shema je ta, da bi se na začetku leta mentor z učenci dogovoril, katera dela naj bi se prebrala, nato pa bi, med letom o teh delih tekla diskusija. Nekaj rezultatov je tovrstna zamisel že dala, je pa treba dodati, da kakšne hude podpore v materialnem smislu bralna značka pri tem nima. Večino denarja si moramo priboriti pri sponzorjih, kar pa je zelo težko. Po drugi strani pa vsi skupaj tarnamo, kako naši otroci ne berejo, kljub temu pa jim knjig ne damo, kar je rahlo shizofrena situacija.

In za konec, kakšna bo vloga knjige v prihodnosti? Menite, da jo bodo sčasoma nadomestili drugi elektronski mediji, kot je na primer bralnik e-knjig?
Za knjigo me ni strah, lahko pa da se bodo zamenjali njeni nosilci, kot so se že doslej. Knjiga kot vsebina bo nedvomno ostala kot ena najvrednejših in najboljših oblik posredovanja sporočila, znanja in lepega.

Kristina Sluga