Upokojeni detektiv ontarijske policije Sam Lazarevich, ki je bil leta 2004 prisoten pri aretaciji Gerarda Fremlina, se spominja, da je bila Alice Munro, ko so potrkali na njena vrata, razkačena. Svojo hčerko je obtožila, da je o napadu lagala. Kategorično je branila svojega moža, je v pogovoru za tiskovno agencijo Associated Press povedal Lazarevich in priznal, da ga je to takrat zelo presenetilo. "To je tvoja hčerka. Mar ne boš branila lastne hčerke?," si je mislil takrat.
Andrea Robin Skinner, ki se je rodila v prvem zakonu Alice Munro, je prejšnji teden v eseju za časopis Toronto Star razkrila, da jo je, ko je bila stara devet let, spolno napadel drugi mož njene mame, Gerard Fremlin. Potem jo je nadlegoval in zlorabljal še naslednjih nekaj let, piše, dokler ni vstopila v puberteto in je njen napadalec "izgubil zanimanje" zanjo.
Ko je bila stara 25 let, je za zlorabo končno povedala materi. Alice Munro je moža za kratek čas zapustila, a se nato vrnila in z njim ostala vse do njegove smrti leta 2013. Andrei je to utemeljila z besedami, da je "izvedela prepozno" in da Fremlina "preveč ljubi", da bi se mu odpovedala. Incident je obravnavala kot moževo nezvestobo, ne pa kot zlorabo otroka.
Mojstrica kratkih zgodb o ženski duši
Ko je Alice Munro maja letos pri 92 letih umrla, so se ji v literarnih krogih poklonili kot genialni pisateljici, ki je v svojih kratkih zgodbah pokazala izjemen uvid v človeško psiho, v skrivnosti, strasti in krutosti, ki smo jih ljudje sposobni. Večina njenih del je umeščena v njen domači jugozahodni Ontario, v njih pa se osredinja predvsem na medčloveške odnose in eksistencialna vprašanja; pisala je predvsem o dekletih in ženskah.
V pisateljičini rodni Kanadi, kjer je v času življenja uživala velik ugled, se zdaj soočajo z nenadoma kompleksno dediščino Alice Munro. "Jasno, da to meče slabo luč na njeno literarno zapuščino," je prepričan Lazarevich. Detektiv pravi, da že leta 2004 ni mogel razumeti pisateljičinega odziva na razvoj dogodkov. Sam se je zavedal, na čigava vrata trka, češ da je bila pisateljica "lokalna zvezdnica", ki so jo poznali vsi okoliški prebivalci. "Če bi imel takrat doma kako njeno knjigo, bi jo vrgel v smeti."
Zakaj ni nihče pisal o aretaciji in obsodbi?
Ko je New York Times leta 2004 objavil portret Alice Munro, v katerem je pisateljica svojega moža kovala v zvezde, je Andrea Skinner, ogorčena nad materinim potvarjanjem zgodovine, stopila v stik s policijo v Ontariu. Njeno dokazno gradivo so bila pisma, ki jih je Fremlin napisal ženi, ko je ta izvedela za zlorabo. V njih je svoje početje priznal, a obenem obtožil devetletnico, da ga je "zapeljevala", in jo primerjal z Lolito. Policija je odprla preiskavo, takrat 80-letni Fremlin je priznal krivdo in bil obsojen na pogojno kazen. Skoraj dvajset let nato mediji o tem niso poročali.
Lazarevich komentira, da se "mu sanja ne", zakaj mediji takrat o aretaciji in obsodbi niso poročali – in nakazal, da bi bilo o tem treba povprašati takratnega tožilca.
"Vedel sem, da bo ta dan prišel"
Zdaj je novica o dogodkih pred mnogo leti šokirala javnost. Univerza Western v Ontariu je v petek sporočila, da so ustavili program štipendiranja, ki nosi ime Alice Munro. Izrekli so tudi "neomajno podporo" Andrei Skinner.
Vseeno pa obstajajo tudi ljudje v literarnih krogih, ki so pripravljeni priznati, da so afero pričakovali. "Vedel sem, da bo ta dan prišel in da se bodo sprožile javne debate," je za The Washington Post že v ponedeljek komentiral kanadski akademik in biograf Alice Munro Robert Thacker. Njemu je Andrea Skinner svojo zgodbo zaupala že leta 2005, preden je šla njegova knjiga o pisateljici v tisk. Takrat se je odločil, da ne bo ukrepal.
"Očitno je bilo, da upa – ali pa, da je takrat upala –, da bom informacijo spravil v javnost. Tega nisem bil pripravljen narediti, in sicer zato, ker nisem pisal take vrste knjige. Nisem pisal biografije, ki razgalja zasebno življenje. In dovolj časa sem že na svetu, da vem, da se včasih v družinah dogajajo stvari, o katerih nočejo govoriti in jih hočejo obdržati v družinskem krogu."
Thacker sicer opozarja, da je splošno sprejeta interpretacija, da je Alice Munro črpala iz lastnega življenja, ko je leta 1993 napisala kratko zgodbo o ženski, ki potlači informacijo o tem, da je njen partner spolno zlorabljal otroke. "Tisti, ki preučujemo Alice ali smo preučevali Alice, smo vedno verjeli, da je bila zgodba neposredno povezana s to afero."
"Kot Alicein kanadski urednik in založnik sem vedel, da Alice in Andrea vrsto let nista imeli stikov," je na vprašanje časopisa zapisal Douglas Gibson. "Leta 2005 je postalo jasno, kaj je bil razlog za to, sramotna vloga Gerarda Fremlina je bila razkrita, sam pa ne morem k tej tragični družinski zgodbi dodati ničesar več."
Nekateri ljudje iz pokojničinega kroga so bili šokirani. "Za podrobnosti sem izvedela takrat kot vsi drugi, čeprav so že veliko prej obstajali namigi. Grozljivo," je v e-pošti zapisala kanadska pisateljica Margaret Atwood, sicer tesna prijateljica Alice Munro.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje