Tako je zamejskega pesnika, prevajalca in igralca opisal avtor spremne besede najnovejše pesniške zbirke Amebno razkošje Vladimir Gajšek. Naslov pesniške zbirke, ki je pred kratkim izšla pri Goriški Mohorjevi založbi, si je pesnik izposodil pri enoceličarju amebi, ki je zajedavec. Besedno zvezo amebe in razkošja ponuja bralcu kot simbol za nesmiselnost "človeške amebnosti". Za tem pojmom se po njegovih besedah skriva nezavedni del človeškega bistva, ki je razkošen.

Pesnik nalogo poeta ne vidi v poigravanju z besedami, ampak tem, da prisluhne preprostemu človeku in pri tem dobi napotke za svoje življenje. Prepričan je, da mora pesnik poznati ali vsaj iskreno iskati resnico, v nasprotnem primeru je bolje, da ne piše.
Pesnik se v novi zbirki, ki vsebuje pesmi iz njegove mladosti, dotika ljubezni, narave in človekovega odnosa do nje, ne izogne pa se niti temi smrti. Po Gajškovih besedah gre za razumljiv pesniški jezik, pri čemer se ne izgublja v abstraktnih nerazumljivih kompozicijah. Pregarčeva poezija ima kritičen naboj, v katerem se čuti avtorjevo zamejstvo.
Pregarc, zapisan tudi igralstvu - deloval je v Slovenskem mladinskem gledališču, Odru 57, v Goriškem gledališču in Slovenskem stalnem gledališču v Trstu -, se nikoli ni zares umaknil poeziji. Napisal je 13 pesniških zbirk, večina katerih je, kot pravi, nastala, ko je čutil, da kot igralec igra nekoga drugega in ob tem izgublja svojo energijo. Zato je to prenesel v poezijo.