Zgodba romana Ane Schnabl Mojstrovina se začne leta 1985 in skorajda ne moremo mimo misli, da je protagonistka nekakšen alter ego svoje avtorice, saj imata enako ime in sta rojeni istega leta, celo po videzu sta si podobni.

Sorodna novica "O Jugoslaviji pišem brez moraliziranja o tem, česa vsega ni izpolnila"

Anino zvezo z Adamom, starejšim profesorjem literature, vse od začetka spremlja nedoločljiv nadih otožnosti in minljivosti. Erotika je vselej le nakazana. Ana v mladosti sprejme na videz pragmatično odločitev, ki bo njeno kariero in tudi intimo za vselej naredila neizogibno politično, a ne le v smislu izreka "Osebno je politično". Adamova pragmatičnost pa se kaže na področju odnosov. Njegova Vera, ki ne nosi zaman tega imena, mu pomaga vzdrževati njegovo najbolj intimno iluzijo.

Avtoričin študij filozofije in primerjalne književnosti se romanu Mojstrovina zelo pozna in skorajda bi ga potrebovali, da bi jo razumeli. Vendar pa so pronicljivi uvidi, ki razgaljajo človekovo samost in njegove na videz racionalne motive, posejani tako lahkotno in spretno, da se z ljubezensko zgodbo spletejo v nerazdružljiv pletež. Avtorici Ani Schnabl tako z njenim orodjem – jezikom in teorijo – uspeva nekaj neverjetnega: razumeti življenje. Mojstrovina tako ni le roman, ampak življenje samo. Strast in enigma, neusahljiva volja po bivanju in zagon presegajo trivialne posamičnosti vsakokratnih razmerij. Vprašanje, ki se poraja, je, kaj nam ostane, ko se ustvarjanje izčrpa v ljubezni, ljubezen pa v banalnosti? Vsaj tedaj, če ne že prej, ugotovimo, da smo ljudje bitja, ki živijo nikoli že tam, ampak ne več tu?

Razplet zgodbe je presenetljiv. Vsakdo se vrne tja, kamor se je odločil, da spada. Adam v varnost in predvidljivost, Ana pa v svobodo, ki nikoli ne more biti nekaj statičnega. Konec njune zveze pokaže, da je medosebna realnost vedno utemeljena na konstruktu, sprenevedanju in sprejemanju vlog. Brez njih pred nami zazeva neosmišljena dejanskost, ki ne skriva svojih razpok in nedoslednosti, izvirajočih iz sebičnega iskanja najboljšega možnega izida zase ali kvečjemu iluzorne povezanosti v strahu pred samostjo. Artikulacija je spretna, stavčne strukture so gladko tekoče. Razpon besednega zaklada je širok, a naraven. Zanos je opisan v več vrstic dolgih povedih, ki se berejo kot mrzličen tok zavesti, od navdušenja kipeč čez vse robove. Avtorica z lahkotnostjo, skorajda mimogrede, izreka besede, za katere se zdi, da vsebujejo poanto naših življenj in bi jih lahko begajoče iskali leta. In to ji uspeva vedno znova. Na primer:

"Vsakdo se najgloblje zaplete v tiste ljudi, ki ga z vsemi sredstvi ščitijo pred zdrsom v najglobljo zev, ali v tiste, ki jih je pred izhlapitvijo treba zaščititi. Redki prenesejo izpostavljenost. Nihče ne zdrži, če se na njem razlomi ravnodušnost sveta."

Iz oddaje S knjižnega trga.