Niko Grafenauer, urednik založbe Nova revija, pri kateri je Bernikova zbirka izšla, je o novoizdani zbirki dejal, da gre za najbolj kompleksna Bernikova pričevanja, ki so tesno povezana tudi z avtorjevim dnevnikom risb, ki je z naslovom Samote izšel pri isti založbi leta 2002. Prvi del zbirke Nikogar ni k večerji se posveča upodobitvam otroških in družinskih izkušenj, drugi del ljubezni in vprašanjem umetnosti, tretji del pa se nadaljuje v iskanju božjega.

Likovni kritik Milček Komelj pa je zbirko označil za likovno vznemirljivo, saj jo je napisal znameniti slikar, kot vzporednico slikarstvu pa jo je mogoče dojeti tudi v njenih zunanjih značilnostih. Pesmi namreč nosijo namesto naslovov datume, tako kot že lep čas tudi Bernikove slike, vendar pa ne gre le za komentar k njegovim slikam, temveč za samostojen pesniški svet.

"Beg pred samim seboj"
Datumi, ki naslavljajo pesmi na nekaterih mestih, kot tudi datumi na slikah, kažejo, da gre za predelane oziroma dodelane starejše pesmi, torej za ustvarjanje po istem načelu, ki ga umetnik uresničuje tudi v slikarstvu in grafiki, ko dodeljuje oziroma preslikava starejše grafike v slike. Prav to je njegova izrazita posebnost, saj gre za usmerjanje današnjega pogleda na preteklo delo, za nenehno komentiranje in preverjanje samega sebe, je dejal Komelj.

Bernik sam pa je o pesniški zbirki dejal, da gre za obliko bega pred seboj, hkrati pa za iskanje samega sebe v oblikah, sentencah, prispodobah: "Kadar sem z besedami, je v mojem studiu molk in v daljavi enoglasen gregorijanski koral. Kadar pa rišem ali slikam, se pogovarjam na glas, sam s seboj, s sliko; kar prepiram se s svojimi strahovi, ljubeznimi, bolečinami."