V Sloveniji je bila ta teden italijanska pisateljica, novinarka in TV-voditeljica Daria Bignardi. Razlog njenega obiska je bil jasen: pri Mladinski knjigi je pravkar v prevodu Anite Jadrič izšel njen drugi roman, Popolna akustika, ki tematizira partnerske odnose in pogosto pomanjkanje dialoga v njih.

Daria Bignardi (1961) se je rodila v Ferrari, na "jugu severa Italije," kot je to opisala na obisku v ljubljanskem Konzorciju, ki ga je moderiral Janko Petrovec. Študirala je v Bologni, leta 1984 pa se je preselila v Milano. Zaslovela je predvsem s televizijskim delom: začela je kot urednica na RAI-ju, kamor se je za krajši čas pozneje še vrnila (pa tamkajšnjega nepotizma in spletkarjenja nič kaj ne pogreša, pravi.) Nekaj časa je delala pri Mediasetu Silvia Berlusconija ("Berlusconijevi časi so medijem naredili veliko škode: za vsebino nikoli ni dobro, če morajo ljudje izbrati eno ali drugo stran."). Leta 2004 je prestopila k neodvisni mreži LA7, kjer tri mesece v letu še vedno vodi svojo lastno pogovorno oddajo. S tem denarjem se da preživeti celo v Milanu, če si skromen, pravi. Za svoje delo je bila večkrat nagrajena.

Izdala je štiri knjige, avtobiografiji so sledili romani Težka karma (2009), Popolna akustika (2012) in Ljubezen, kakršno si zaslužiš (2014). Popolna akustika prinaša malo drugačno ljubezensko zgodbo: spremljamo jo skozi oči Arna, violončelista milanske Scale v srednjih letih, ki je srečno - tako vsaj misli - poročen s svojo ljubeznijo iz mlajših let, Saro. Ko žena nekega dne družino brez vnaprejšnjega svarila zapusti, se mora Arno po začetni jezi sprijazniti z dejstvom, da osebe, ki mu je bila v življenju najbliže, sploh ni poznal.

Več o romanu in njegovi avtorici pa v spodnjem intervjuju.

Protagonist Popolne akustike je Arno, violončelist v milanski Scali, ki pa je obenem popolnoma gluh za notranjo stisko, ki jo preživlja njegova žena. Ste mu tak poklic dali namerno, da ste podčrtali ironijo njegove situacije?

Seveda ni bilo naključje, da sem si zamislila glasbenika, ki ne zna poslušati. Sem pa v Arnu in Sari skušala upodobiti lastnost številnih parov, ki imajo težave: pravzaprav se številni moji bralci z njima lahko poistovetijo. Po navadi je težava v tem, da pari drug drugega ne poslušajo; v tem primeru je srž problema v tem, da Arno ne zna - in tudi noče - poslušati. "Dober sem s tabo, zvest sem ti, kakšen razlog za trpljenje bi sploh lahko imela?" si užaljeno misli. Trpljenje je tukaj breme, ki ga mora ženska prenašati sama; ta dimenzija je v zakonu popolnoma ločena od ljubezni in zvestobe, ki v njem prav tako obstajata.

Sinopsis zgodbe, ki ga v medijih lahko preberemo o vašem romanu, zveni kot kriminalna štrena, morda od daleč podobna uspešnici Ni je več: žena nekega lepega dne izgine, mož pa mora sestaviti koščke sestavljanke in ugotoviti, kaj se je z njo zgodilo. Se je roman rodil iz zametka te "detektivske" zgodbe ali pa se vam je zaplet ponudil kot primerna oblika za podajanje prejle pojasnjene ideje o odtujenosti v zakonu?

Absolutno sem najprej imela "idejo", ki sem jo hotela podati. Slog kriminalke, ki ste ga opazili, pa ima opravka z mojimi lastnimi preferencami: rada imam knjige, ki jih je lahko brati, pri katerih te naprej žene radovednost, kaj se bo zgodilo. Zdi se mi, da v Italiji tak način pripovedovanja ni dovolj cenjen, ker velja nekakšen predsodek, da se visoka literatura in dobra zgodba izključujeta. Kar se tega tiče, mi je bližji anglosaški model pisanja.

Roman ima v resnici dva protagonista, a je eden izmed njiju ves čas odsoten. Kot bralka sem nekako ves čas pričakovala, da bomo na neki točki slišali tudi Sarino plat zgodbe, a se to pravzaprav ne zgodi. Ste se s pričakovanji občinstva tako poigrali zato, da bi bralca poslali na isto pot odkrivanja kot Arna?

Hotela sem, da bralec skozi Arnove oči odkrije, kdo je Sara v resnici, da se skupaj z možem odpravi na pot branja knjig, ki jih je brala ona, pogovorov z ljudmi iz njene preteklosti in tako dalje.

Resnica je, da mi pisanje romana nikakor ni šlo od rok, dokler se nisem odločila, da bom zgodbo povedala z moške perspektive - potem je vse kar nekako steklo samo od sebe. Najbrž mi je "maska" Arna nekako olajšala pisanje, zakrila mojo prepoznavnost v vlogi TV-voditeljice. Bi vi kupili knjigo osebe, katere obraz poznate s televizije? Jaz je najbrž ne bi. (Naj spomnim samo na Eleno Ferrante, italijansko pisateljico, če sploh je ženska, ki se nikoli ne pojavlja v javnosti, češ da bi bila njena identiteta samo moteča za recepcijo knjige.)

Na začetku je bralčeva simpatija nedvomno z Arnom, postopoma pa se izrisuje kot vse večji negativec, kot vase zaverovan tepec in sebičnež. Se vam zdi, da je res mogoče, da bi bil človek z nekom poročen 13 let, pa nikoli ne bi v resnici vedel, kakšna oseba je njegov zakonec? Je vaš fiktivni primer samo karikirana situacija resničnega obraza številnih zakonov?

Odvisno, s kakšnimi ljudmi imamo opravka. V tem primeru Sara ne verjame vase in v svojo nadarjenost, čeprav je premore ogromno. Ker je mož nikoli ne vpraša, kaj bi zares rada počela, je sprejela vlogo žene in skrbi za družino. Sara je občutljiva umetniška duša, že od malega nagnjena k depresiji. Njen neizživeti dar risanja poslabša njeno psihično stanje. Svojih literarnih junakov nikoli ne obsojam. Arno mi je v resnici zelo simpatičen. Resda na začetku deluje boljši, kot je v resnici - ampak saj to velja za vsakogar, nihče ni svetnik! (Smeh). Če bi bil z žensko, ki bi bila samozavestnejša, bi bil morda do nje tudi boljši mož.

Marsikdo odrašča s predstavo, da je ljubezen tista ena in edina stvar, ki nas bo v življenju izpopolnila in osrečila. Včasih - vsaj v Popolni akustiki - pa se izkaže, da je za koga na prvem mestu v življenju lahko še kaj drugega, na primer glasbeno ustvarjanje. Verjamete, da mora človek izbrati tisto eno stvar, ki mu je v življenju najpomembnejša?

Arnovo potovanje je v tem, da bo ugotovil, da ženi nikoli ne bo mogel dati tega, kar ona od njega pričakuje. Zanj bo glasba vedno na prvem mestu. Je pa v življenju tako, da moramo biti sami izpopolnjeni, zadovoljni sami s seboj in sposobni biti sami, preden lahko ljubimo nekoga drugega.

V romanu je tudi zanimiv odlomek, v katerem se Arno s svojim najboljšim prijateljem prepira o resnični naravi ljubezni. "Jaz sem tisti, ki ji vsa ta leta stoji ob strani, pobiram za njo smeti in se prepiram o položnicah," pravi. Vztrajanje - to je predstava o "odrasli" ljubezni, ki jo ima marsikdo med nami. Zdi pa se, da jo vi postavljate pod vprašaj?

Ni majhna stvar, da si prisoten, da se odločiš, da je neka oseba tvoj partner in si nato z njim deliš vse od računov do skrbi za otroke, da si mu zvest in z njim iskren. Vseeno pa to ni dovolj. Partnerja si morata deliti tudi toplo gnezdo, intimnost, sicer ju nobeni rituali ne bodo obdržali skupaj. Smisel življenja v paru je, da partnerja drug drugega potiskata naprej in se skupaj razvijata. Zato so ljubezenski odnosi najtežji, a tudi najbolj izpolnjujoči.

Na različne načine se že ves čas pravzaprav pogovarjava o umetnosti poslušanja, ki jo mora televizijska voditeljica gotovo obvladati. Na neodvisni televiziji LA7 vodite pogovorno televizijsko oddajo, Le invasioni barbariche (Vdori barbarov). To gotovo zahteva določen tip človeka, ki zna sogovornika odpreti pred kamero?

Iskreno me zanimajo ljudje in njihove zgodbe. Zdaj, ko sem vas spoznala, me na primer zanima, ali ste poročeni in ali imate otroke, zakaj ste oblečeni, kot ste ... zanimajo me življenjske zgodbe; prek njih odkrivamo druge in same sebe. To fascinacijo z zgodbami sem pri sebi odkrila še kot otrok, pri petih letih.

Za oddajami je naporno delo, saj v vsaki oddaji drugo za drugo gostim okoli šest zelo različnih oseb, od predsednika vlade do raperjev, igralcev in gospodarstvenikov; vsakemu posvetim pol ure pogovora. Oddaja traja dobre tri ure, snemamo jo vsak teden, sezona pa traja tri mesece na leto. Tempo je izredno intenziven in naporen, a tako lahko preostalih osem mesecev posvetim pisanju.

V kratkem biografskem sinopsisu o vašem življenju sem zasledila, da ste podiplomski študij obesili na klin, ker "niste bili zadovoljni s tamkajšnjim akademskim okoljem". Se vam je preprosto mudilo v resnični svet, stran od abstraktne teorije?

Ena izmed mojih osrednjih karakternih lastnosti, najbrž kar napak, je nepotrpežljivost. Ko sem v dvajsetih nadaljevala študij v Bologni, sem imela občutek, da izgubljam čas, vse je potekalo tako zelo počasi. Ampak to je bolj kot kar koli drugega moja lastna napaka, ki pa sem se jo naučila sprejemati. Morda zato v življenju potrebujem več časa, da nekam prispem, kot ljudje, ki so se znali vedno linearno usmeriti v en sam cilj. Po drugi strani pa so se mi v življenju odprla določena vrata, na primer na televizijo, ki jih nisem nikoli niti iskala.

Preden ste se lotili leposlovja, ste imeli za seboj že dolgo, uspešno kariero televizijske novinarke. Je bila odločitev za tovrstno pisanje nekaj, kar je moralo najprej v vas dozoreti, ali pa je šlo za povsem spontan prehod? Najprej ste napisali avtobiografsko knjigo.

Čeprav mi je bilo od malega jasno, da je pisanje moj primarni način izražanja, si nikoli nisem mislila, da bom pisateljica (v časih mojega otroštva to ni bil poklic, ki bi ga ravno samoumevno povezovali z ženskami). Mislila sem, da bom učiteljica, kot je bila moja mama, potem pa sem po naključju pristala v novinarstvu.

Vsako leposlovje je seveda deloma avtobiografsko, a prav dobesedno o svojem življenju sem "morala" pisati zaradi osebne travme. Tako sem lažje prebrodila prezgodnjo smrt svoje mame. Če na stvari gledaš z očmi pripovedovalca, jih je lažje osmisliti. Sicer pa so družinski člani prvi literarni liki, ki jih v življenju spoznamo, in tisti, prek katerih se učimo o svetu: moja sestra, moj maček ... Hotela sem jih opisati.

Vsak pisec je v prvi vrsti tudi bralec. Kakšna literatura je bila za vas formativne narave? In glede na to, da smo ravnokar praznovali dan žena: so vas v književnosti navdihovali tudi močni ženski glasovi?

Odraščala sem ob klasični francoski in ruski književnosti - razlog je morda banalen, a brala sem to, kar smo pač imeli doma. Moja mati je študirala francosko in rusko književnost, zato smo imeli vse klasike na policah. Zaljubila sem se v Gogolja, Puškina, Dostojevskega, Saint-Beuva, Maupassanta ... kar sem pač našla. Zame zato književnost stoji na trdnih temeljih 19. stoletja. "Žensko" literaturo sem odkrila pozneje, v srednji šoli. Nikoli nisem književnosti ločevala po spolu, čeprav sem imela rada Jane Austen in Virginio Woolf; ko sem prebrala A Room of One's Own, sem natančno vedela, kaj je hotela s tem povedati. Danes sem tudi silna ljubiteljica nobelovke Alice Munro.

Bili ste tudi voditeljica prvih dveh sezon italijanske izdaje resničnostnega šova Big Brother. Ste službo sprejeli kot pač visoko profiliran, dobro gledan šov, ali pa vas je nemara zanimala psihologija voajerizma, ki se skriva za priljubljenostjo tovrstnih oddaj? Opazovanje skrivnega obnašanja ljudi je konec koncev velik del pisateljskega poslanstva.

Vrsto let sem se ukvarjala - in še vedno se ukvarjam - z avtorsko televizijo, spektakel me v resnici ne zanima. V dveh letih vodenja Big Brotherja sem se ogromno naučila, potem pa sem se z veseljem vrnila k temu, kar po navadi počnem. V resnici nimam pretiranega talenta za povezovanje, za podajanje teksta, ki ga nisem sama napisala, tako da tudi ne vem, kako dobra nisem bila.

Big Brother je za televizijo v resnici odprl cel nov žanr, nov format, ki je vpeljal nov način govorjenja in obnašanja pred kamero; predtem je bilo vse zelo resno in zategnjeno. Niti slučajno pa si nismo niti ustvarjalci niti tekmovalci mogli predstavljati, kako zelo se bo Big Brother razrasel in kako daljnosežen domet bo imel. Vedeli smo, da je bila podobna oddaja precej gledana v Španiji, to je pa tudi vse. Za vse tiste otroke iz prve sezone mi iskreno ni bilo vseeno - še danes se spominjam njihovih zgodb in želja. Zdaj je seveda format resničnostnega šova že preživet, nadomestila so ga tekmovanja talentov.