Delo Svetopisemska lastna imena poskuša prek poglobitve v izvirno semitsko osnovo ter prek preučevanja uporabe različnih oblik imen svetopisemskih oseb predvsem v hebrejskem, aramejskem, grškem in latinskem jeziku - v ključnih jezikih virov svetopisemskih besedil - podati smernice za standardizacijo teh imen. Izdelava slovarja svetopisemskih lastnih imen bi bila po Kraševčevem mnenju izrednega pomena, saj bi bila tudi podlaga za prvo pravo besedilnokritično izdajo oziroma prevod Svetega pisma. Takšen priročnik bi bil še kako dobrodošel prav v tem trenutku, v katerem po svetu nastaja mnogo novih prevodov. Samo na območju nekdanje Sovjetske zveze je po Krašovčevem zagotovilu trenutno v delu okoli 90 prevodov.

Obenem se Kraševec zaveda, da popolnega slovarja svetopisemskih lastnih imen verjetno nikoli ne bo mogoče izdelati, saj je tudi izdelava popolnega pregleda relevantnih besedil verjetno utopičen projekt. Prav zato želi svoj slovar zasnovati tako, da ga bo mogoče vedno znova dopolnjevati z najnovejšimi spoznanji.

Več prevodov, več poimenovanj istih oseb
Težava z zapisovanjem svetopisemskih imen nikakor ni nova in nikakor ni posledica prenosa Biblije v nacionalne jezike. Že v hebrejskih zapisih se pojavljata po dve različici oblike imena iste osebe, že v grških prevodih - predvsem imamo tukaj v mislih Septuaginto - pa po besedah Jožeta Kraševca najdemo tudi do trideset različic poimenovanja ene in iste osebe. Že povsem nepregledna množica poimenovanj se pojavi v antičnem Rimu. S širitvijo krščanstva po velikem imperiju so se prevajanja biblijskih besedil lotevali v skoraj vsaki vasi, zaradi česar je tudi sveti Avguštin izjavil, da obstaja brez števila rokopisnih prevodov. To je bil tudi razlog za to, da je papež Damasus v letu 382 Hieronimu naročil izdelavo kanoničnega prevoda Biblije v latinskem jeziku. Tudi ta prevod ni kritično obravnaval zapisovanja imen, kar je ostala tradicija tudi v naslednjih stoletjih.

Večja ustaljenost pri novejših prevodih
Šele pri novejših prevodih se, kot pravi Kraševec, s teženjem po večji kritičnosti tako v odnosu do vsebine kot tudi v odnosu do oblikoslovja pojavi nekoliko večja ustaljenost poimenovanja. Vendar pa je ta še vedno pomanjkljiva in terja nadaljnje raziskovanje etimologije svetopisemskih imen.

Kulturnocivilizacijsko poslanstvo Krašovčeve študije
Pomen študije Jožeta Krašovca Svetopismeska lastna imena zaznamuje tudi širše kulturnocivilizacijsko poslanstvo. Biblija, imenovana tudi knjiga vseh knjig, je namreč tako rekoč glavni temelj evropske kulture, obenem pa - tako je tudi v primeru slovenščine - temelj razvoja knjižnega jezika številnih evropskih narodov. Posebna prvina tega kulturnega fundamenta pa so seveda tudi imena, ki so v veliki meri zaznamovala tudi tradicijo poimenovanja v slovenskih deželah. Ustvarjanje znanstvenokritične standardizacije biblijskim imen je tako pomembna naloga vseh, ki negujejo in raziskujejo prvine evropske kulture, ki povezujejo vse narode starega kontinenta.

Polona Balantič