Razsodba je prišla le nekaj dni po tem, ko je izraelsko vrhovno sodišče odločilo, da je treba šest sefov (pet jih je v Izraelu, eden pa v Zürichu) odpreti in začasen dostop omogočiti vsaj odvetnikom in strokovnjakom za rokopise. Vsebina sefa je sicer že dve leti jabolko spora med izraelsko narodno knjižnico in družino Hoffe, poroča The Independent.

V čem je bistvo spora?
Max Brod se je v zgodovino zapisal kot prijatelj, mentor in biograf Franza Kafke, ki ima obenem zasluge za njegovo slavo: šele ko je Brod v dvajsetih letih posmrtno izdal romana Proces in Grad, je svet ugotovil, kakšnega genija je s Kafko izgubil. (Kafka je bolehal za celo vrsto psihičnih in telesnih težav; preden je leta 1924 umrl zaradi zapletov, povezanih s tuberkulozo, je Brodu izročil šop rokopisov z naročilom, naj do takrat neobjavljena dela po njegovi smrti zažge. Brod prijateljeve poslednje želje k sreči ni upošteval. Ko so nacisti leta 1939 vkorakali v Češkoslovaško, je papirje pospravil v aktovko in zbežal v Tel Aviv, kjer je do svoje smrti leta 1968 tudi ostal. Rokopise je zapustil svoji tajnici (in, trdijo nekateri, ljubimki) Ester Hoffe. V stanovanju, ki ga je Ester baje delila z več deset prosto sprehajajočimi se mačkami, so dragoceni papirji pod težo vlage in prahu dolga leta pričakali v neuglednih kupih.

Zgodba se na tej točki začne prav po kafkovsko zapletati. Ko je tudi Ester pred tremi leti (pri častitljivi starosti 101 leto) umrla, sta zbirko podedovali njeni hčerki, Eva Hoffe in Ruth Wiesler - oziroma: tako sta vsaj sami mislili. Vse preostale rokopise sta nameravali prodati nemškemu literarnemu arhivu v Marbachu, češ da bo tam zanje bolje poskrbljeno. Izrael - ki na Kafkove dokumente gleda kot na kulturno dediščino in ključ do le redko izpričanega življenja evropskih Judov pred holokavstom - je bil ob tem ogorčen. Obenem so zastavili legitimno vprašanje: Ali naj literarna zapuščina Broda, judovskega intelektualca, ki je moral bežati pred nacisti, zares konča v Nemčiji?

Kafka: pomemben košček v mozaiku judovske zgodovine?
Izraelska narodna knjižnica, ki je že takrat, ko je bila Ester Hoffe živa, skušala Kafkovo/Brodovo zapuščino dobiti v last, je lani s sodnim nalogom preprečila izvršitev njene oporoke. Knjižnica je v svoji zahtevi trdila celo, da je Hoffova Brodu papirje ukradla in jih del nezakonito prodala v tujini. Meir Heller, odvetnik, ki je zastopal interese knjižnice, se je opiral tudi na pisateljev dnevnik, iz katerega je mogoče razbrati, da se je učil hebrejščine, menda pa tudi, da je razmišljal o emigraciji v Palestino. "Sanjal je o tem, da bi prišel v Tel Aviv in odprl restavracijo. Hotel je biti natakar. Kafka je bil pač poseben patron," je izjavil Heller.

Kakor koli že, neumno bi bilo misliti, da gre pri vsem skupaj samo za literaturo: v ozadju so denar in pa seveda še vedno krhki nemško-izraelski odnosi.

Ester Hoffe svojih zakladov ni bila pripravljena deliti z javnostjo
Ni čisto jasno, zakaj, toda Ester Hoffe je v resnici Brodov arhiv po njegovi smrti neverjetno ljubosumno varovala zase: pokazala ga ni skoraj nikomur, niti resnim strokovnjakom. Morda jo je bilo strah, da bi jo kdo oropal, ali pa je hotela s skrivnostnostjo papirjem dvigniti ceno. Veliko jih je tudi v resnici prodala: Kafkovi dokumenti so se v zadnjih desetletjih redno pojavljali na dražbah (na primer 22 Kafkovih pisem Brodu leta 1974 za 46 tisoč evrov ali pa pisateljevo pismo zaročenki Felice Bauer). Preden je leta 1988 za 1,8 milijona dolarjev na dražbi prodala rokopis Procesa, so v vodo padli načrti za razstavo Kafkovih rokopisov v Parizu, ker je Hoffova za izposojo hotela ogromen kup denarja (in osebno prošnjo francoskega predsednika po telefonu). Leta 1988 je pobrala celo petmestno vsoto za objavo Kafkovih dnevnikov, ki jih ni nato nikoli spustila iz rok.

Nihče ne ve natančno, kaj bodo našli
Se v Brodovih osebnih zapiskih in dnevnikih skrivajo še kakšne nove informacije o velikem literatu? Skoraj gotovo so v zapuščini "nove" Kafkove ilustracije in morda tudi rokopis nikoli dokončanega romana Poroka na deželi. Tudi če med papirji ne bi bilo nič tako pretresljivega, bi bil strokovnjakom gotovo koristen pisateljev rokopis - a že prvi odprti sef je razkril do zdaj še neznano kratko zgodbo. Dokumente zdaj preučujejo nemški literarni izvedenci - morda prvi bralci od njihovega nastanka pred več kot 80 leti.