Znamenite in za več generacij učencev in učenk nepogrešljive so njegove tri pesmarice pesniških oblik Oblike sveta (1991), Oblike srca (1997) in nazadnje Oblike duha (2016), v katerih je z lastnimi pesmimi predstavil regiment pesniških oblik z vsega sveta, mnoge med njimi nam je približal prvič. Tudi kakšno tako, ki si jo je izmislil sam in jo poimenoval definicija. Pionirski duh pa veje tudi iz predzadnjega pesnikovega dejanja, zajetne trilogije Vrata nepovrata, prvega slovenskega eposa, ki je izhajal v letih 2014, 2015, 2017 in v slovenskem pesništvu, v katerem sicer prednjači lirika, naredil globoko epsko zarezo.

Prav takšna oblikovno in po temeljnem zastavku inovativna je prva slovenska praznična pesniška pratika z zgovornim naslovom Lunin koledar. Ta več kot petstostranska pesniška zbirka je, kot je značilno za pratike, kronološko urejena po dnevih, tednih oziroma mesecih v letu, začenši s 30. decembrom in končavši s 3. januarjem, tu in tam se mesec oziroma teden podaljša in dobi še dneve, kot so osmek, devetek, desetek, enajstek, dvanajstek.

Igrivo in pomenljivo pa so občasno preimenovani tudi meseci: april postane razpril, maj raj ali majči ali majec, avgust brezust, hrust in razust, september jesenber, november večnovember ipd. Tudi dnevi včasih dobijo nova poimenovanja: nedelja se preobleče v noredeljo, petek v bosopetek. Leto Luninega koledarja je tako malce vegasto, vendar polno, vsakemu dnevu v letu namreč pripade najmanj ena pesem.

Z množico pesmi se pred bralcem razprostre tudi pisana mavrica pesniških oblik, mnoge od njih so tudi konkretno poimenovane, na primer oda ali madrigal, pojemajoči sonet, proga, sekstina, alba, trioleta ipd. Skoraj kot bi brali različico Oblik duha, le da so pesmi tokrat ustrojene po pesnikovem notranjem ritmu, njegovih letnih časih, spominih, doživetjih, radostih, žalostih, uvidih, ljubeznih, razočaranjih in slovesih. A čeprav so pesmi prikrojene izkustvu konkretnega človeka, njegovega koledarja ni težko vzeti za svojega. Kot bi nas praznična pesniška pratika s svojo ustvarjalno erupcijo in pesmijo za vsakdanjo rabo neopazno učila pesniškega odnosa do sveta, v katerem je vsak dan vreden verzne počastitve. Kot denimo Ponedeljek, 30. marka:

"Vsak oblak je čudež, ki bežeč razširi obzorje.
Vsak sončni zahod je čudež iz magičnega ahata.
Vse vsemirje je en sam čudež! – Pod indigom večerne zarje
zapisujem ta čudež na nebo A štiri formata."

Kadar gre torej za na videz prazen dan, kot jih je veliko v visokem poletju, pesmi najpogosteje navdihujejo narava, morje, valovi, luna, sonce, pa tudi ljubezenska dvojina in telesna bližina. A Lunin koledar pozna tudi jesen in zimo in je poln žalostnega slovesa. Prav priložnostnih pesmi, poklonov ob smrtih ali obletnicah smrti, pa tudi rojstnih dnevih, državnih in kulturnih praznikih in najrazličnejših pomembnih življenjskih dogodkih pesnikovih prijateljev, družinskih članov ter bratov in sester po izbiri je v zbirki res obilo.

Pesmi enkrat odtavajo v spomine, otroštvo, k staršem, starim staršem, davnim in nedavnim vojnam, odraščanju, študiju, profesorjem navdihovalcem, prehojeni pesniški in življenjski poti z vsemi manjšimi in večjimi mejniki, zaradi česar je pratika hkrati tudi letopis in spominska knjiga, drugič navdih poiščejo v samem pesniškem aktu, tretjič v času, minevanju, tudi presežnem in celo božjem. Ta krogotok življenja torej na eni strani krojijo in vrtijo letni časi in spremembe v naravi in človeku, na drugi pa postojanke družbenega življenja. V tem vrtincu pa kroži celo vesolje misli, čustev, doživetij, spoznanj, prebliskov in domislic, ujetih v najrazličnejše pesniške posode in celo jezike. Od balad do vseh vrst sonetov, od alb do madrigalov, od dnevniških pesmi do brisanih pesmi … vse do najbolj zjedrenih novakovskih definicij, haikujev, prog, črkovnic, tudi likovnih, konkretnih pesmi …

Največji šarm Luninega koledarja je tako prav v njegovi formalni in vsebinski širokogrudnosti, s katero nagovarja staro in mlado, beroče in neberoče, kajti ravno zaradi močnega spoja zdaj že ponarodelega pesnikovega "zvena in pomena" znajo pesmi pritegniti tudi poezije manj vajeno uho ali oko. Še posebej, ker se izogibajo abstrakciji in zakodiranosti ter se raje vztrajno prizemljujejo v telesnost, sprotnost, vsakdan, prepoznavno stvarnost, konkretne like in obraze. Poleg tega je zbirka ves čas tudi malo pavlihovska. Taka torej, v kateri kljub obilici žalosti in smrti ne manjka upornega smeha, zafrkljivosti, ironije, samoironije, otroške igre in igrivosti. V slogu verzov:

"Vsak pesnik je velik otrok. In vsak otrok je mali pesnik. / Otroštvo je poezija življenja. Poezija je otroštvo sveta."

Iz oddaje S knjižnega trga.