A tudi leto po zadnjem slavju ni minilo brez knjige. V juliju je izšel prevod Grmade v pristanu v italijanščini, zdaj pa se veseli še novega slovenskega izida.

Pisateljev rojstni dan bo tokrat mirnejši kot običajno, saj ga bo preživel doma, v družbi prijateljev. Pred praznikom je sprejel tudi nas in znova obujal spomine. Povedal je, kako pomembno je zanj, da je lahko prispeval k pogledu na preteklost in da se je odločil za pisanje.
"Pisal bom celo življenje, kolikor bom živ in kolikor bom mogel zaradi svojih moči, bom pisal o ponižanih in razžaljenih. Do danes sem se držal te obljube in sem pisal o taborišču, o zaporih, o mučenjih."

Pričevalec o tem, kar je doživel od sedmega leta, ko je videl goreti Narodni dom, naprej. Pisatelj opominja tudi na to, da je fašizem še živ. Do današnje družbe je kritičen.
"Družba bi morala biti bolj socialna, morala bi se bolj zanimati za blaginjo večine prebivalstva."

A Pahor verjame, da se bo človek poboljšal.
"Če bi se človek spremenil, da bi cenil dobroto, ljubezen, bo lahko človeštvo našlo neko drugo pot, ki ne bo ocean krvi."

Kosovela rad navaja, za Kocbeka vselej trdi, da je bil njegov največji prijatelj. Sicer jih ni veliko, pravi. Njegova dolgoletna prijateljica, profesorica Marija Kacin, pa o njem rada pove, da je v slovensko književnost postavil Trst. "On je prebil tukajšnji stoinvečletni zid molka o naši slovstveni ustvarjalnosti in o naši kulturni preteklosti."

Največ mu pomeni, če ljudje berejo njegove knjige. Ob tem najraje omeni Spopad s pomladjo, saj izpričuje moč ljubezni, pa Grmado v pristanu, saj je eden prvih zapisov o fašističnem požigu Narodnega doma pred sto leti, in seveda Nekropolo, s katero se je proslavil po vsem svetu.