Šov mora iti dalje: potem ko se Sebastian Faulks z romanom Devil May Care leta 2008 po splošnem soglasju kritikov ni odrezal najbolje, je vajeti franšize 007 (oziroma njene nefilmske veje) prevzel ameriški pisec psiholoških trilerjev Jeffery Deaver, čigar najbolj znano delo je verjetno Zbiralec kosti (po njem so posneli film z Denzlom Washingtonom in Angelino Jolie). Deaver je včeraj v Londonu predstavil roman Carte Blanche, ki je Bonda iz šestdesetih, kamor ga je postavil Faulks, pripeljal spet v 21. stoletje. To je obenem prvi roman o Bondu, ki se dogaja v čisti sedanjosti (torej v letu izida knjige) in v Dubaju.

Zaplet romana naj bi sicer ostal skrivnost do polnoči, toda Deaverju je na predstavitvi "ušlo", da je njegov James Bond, preden se je pridružil tajni službi, služil kot marinec, med drugim v Afganistanu (kar najbrž tudi pojasni predstavnike Kraljeve mornarice na strehi).

Kakšnega zlobca si je izmislil "mojster grafičnega nasilja"?
Čeprav je izbira 61-letnega Deaverja za nadaljevanje Bondove sage marsikoga presenetila, mu kritiki priznavajo, da je mojster vzdrževanja napetosti, kar mu je pri tokratni nalogi prišlo še kako prav. Ključni elementi Deaverjevih romanov so, pravi sam, "močni, čeprav nepopolni junaki, iztirjeni ter moteni zlikovci, dogajanje, zgoščeno v nekje med 8 in 48 ur, in presenetljivi obrati." Njegovo pisanje je pravzaprav znano po zelo nazornih prizorih nasilja in izprijenih zlikovcev, zato najbrž ne preseneča, da ima novi roman "enega najzlohotnejših zlobcev, kar si jih lahko zamisliš" - vsaj, če gre verjeti nečakinji Iana Fleminga, ki se je udeležila včerajšnje "predstave". "Če bi bil moj stric danes tukaj, bi bil navdušen," je še izjavila Lucy Fleming.

Sedem sekund razmisleka
Deaver pravzaprav šteje Fleminga za enega od svojih vzornikov in pisatelja, ki ga je v mladih letih najbolj občudoval. "Flemingov vpliv sem začutil zgodaj. Prvo leposlovje, ki sem ga napisal - pri približno enajstih letih -, je nastalo po vzoru Bonda. Pisal sem o vohunu, ki je Rusom ukradel skrivno letalo. Moj vohun je bil sicer Američan, a je imel povezavo z Anglijo. Njegov oče je bil, tako kot moj, tam nastanjen med vojno," je povedal že pred časom. Ko so mu varuhi Flemingove dediščine pred približno letom in pol ponudili nalogo pisanja nove knjige, se ni preveč obotavljal: "Omahoval sem približno sedem sekund in nato seveda odgovoril, da z veseljem sprejmem."

Kje so meje svobode?
Carte Blanche načenja vprašanje, kako daleč je še sprejemljivo iti v imenu varnosti. Gre za to, da podelitev carte blanche agentu na misiji (torej podelitev vseh pooblastil za delovanje na lastno pest) pomeni imeti veliko zaupanje vanj in je zato ves čas tako na osebni kot poklicni preizkušnji. "So meje, ki jih niti James Bond ne sme prestopiti?" se sprašuje pisatelj.

No, prisluškovanje že ni "čez mejo": v enem izmed uvodnih poglavij Bond s pomočjo napravice na svojem prenosnem telefonu prisluškuje "tarči" v Srbiji. A brez skrbi, roman se ne spušča v kilometrske opise Bondovih rekvizitov: "Filmi so se začeli malo preveč osredotočati na pripravice," meni Deaver. "Fleming jih je Bondu pravzaprav dal relativno malo, in sam sem se skušal vrniti k temu. Dandanes ima moj BlackBerry tako ali tako več funkcij, kot jih je imel najboljši računalnik sredi petdesetih."

Če je bila umetnost lahko posel za da Vincija ...
Sicer pa ima Deaver na zadnja leta vse pogostejša oživljanja klasičnih literarnih junakov, kot so Bond, Sherlock Holmes, Peter Pan in Dracula, precej pragmatičen pogled. "Založniški industriji je bilo od nekdaj jasno, da naravo posla narekuje tržišče. Posel je tista umazana mala besedica, ki je nihče noče omenjati, a vseeno gre za posel. Da Vinci, Michelangelo, Mozart, Beethoven - vsi so pisali po naročilu, njihovo delo je bilo posel. Za knjige velja enako in zavezani smo ljudem, da jim damo, kar hočejo."

Bond zdaj sicer tvita, sicer pa ostaja stari dobri 007
V medijih so se začele pojavljati tudi prve recezije romana, ki so za zdaj večinoma pozitivne in Deaverju priznavajo precejšnjo mero literarne veščine, pa tudi dostojno obravnavanje agentovega lika. "Bond, na novo zastavljen kot afganistanski veteran, je prej zaljubljen metroseksualec kot oportunistični zapeljevalec, a vseeno razkazuje rolex, se vpadljivo oblači in vozi Bentleyjev continental GT - avto za nogometaša, ki pa je zvest Flemingovemu 007," piše recenzent britanskega Telegrapha. "Brezupno prilepljen na svoj telefon, ta novi James Bond skoraj ne more prečkati sobe, ne da bi za svoje "sledilce" osvežil statusa. Če ne bi bil zavezan k tajnosti, bi bil gotovo 007: dovoljenje za tvitanje."

Brez pretiranih komentarjev aktualne politike
A ne zgražajte se prehitro: "Toda tudi flemingovski puristi, ki se mučijo z vsakim novim utelešenjem Bonda, lahko proslavijo z martinijem in si prižgejo cigareto, če si upajo (Deaverjev Bond si je ne: še vedno lahko spije svojo težo v alkoholu, cigarete pa so stvar preteklosti). Pojavljanje pametnega telefona je hvalabogu ena od redkih koncesij sodobnemu okviru zgodbe. Deaver občutek brezčasnosti v svojem romanu ohrani tako, da bolj ali manj ignorira novodobne geopolitične okoliščine in Bonda postavi nasproti tradicionalnemu zlobcu, nekrofiličnemu milijarderju s trapastim imenom."
Oziroma, kot je v nedavnem intervjuju pripomnil sam Deaver: "Seveda se Carte Blanche do neke mere dotika aktualnih dogodkov, ampak, kot je nekoč dejal Ernest Hemingway: če hočeš poslati sporočilo, pojdi na Western Union in ga ne tlači v roman."